Kdo ustvarja in kdo privlači?

Ljudje smo se rodili z osnovnim spoštovanjem, ki je vgrajeno v nas in naše celice. To spoštovanje čutimo na fizičnem nivoju, v čustvih, mislih. A to spoštovanje prihaja iz nivoja uma. Vse namreč kar zaznamo v umu je prej bilo v čutilih. To je fizični nivo, saj je neposredno povezan z njim. Vse kar interpretiramo iz nižjega astralnega nivoja, konča v čustvih, umu in samo od nas je odvisno, kako se na to odzovemo.

In kdo smo mi v tem primeru, če se na čustva odzivamo, prav tako na misli?

Je že res, da jih čutimo v našem telesu, saj so povezane z fizičnim nivojem, drugače jih ne bi. Pa so res naša ali se le nanašajo na njih kot na naša? Vedno namreč pravimo moje čustvo, moj občutek. Pa je to le zaradi povezave s fizičnim nivojem interpretacije našega bitja ali česa drugega?

Naša čustva so tako dolgo naša, dokler jih tako poimenujemo, si jih prisvajamo. Mnogi od nas lahko opazimo, da čustva ustvarjajo privlak, nas vlečejo k nečemu, mnogi ne, saj ne čutimo vsi na enak način telesa v katerem se nahajamo.

OGLAS

Telo v katerem se nahajamo, je le tako dolgo naše, dokler si ga prisvajamo, podobno kot s privlakom čustev. Močnejši privlak namreč čutimo, da so naša čustva nekam usmerjena, bolj so naša. In podobno obratno, vendar pa potem pravimo, da niso naša.

Čigava so torej čustva, če je od intenzitete identifikacije odvisno, kako zelo naša so?

Večji privlak imajo, bolj jih torej čutimo v sebi, bolj so naša, a kako so lahko naša samo takrat, čeprav jih čutimo tudi takrat, ko ustvarjajo manj privlaka in potrebe, da gremo v njihovo smer.

To, kako so naša je torej odvisno od identifikacije, vsaj naš um pravi tako. Pa so res naša, ali so nekaj, kar se nam samo kaže kot naše, če je od moči privlaka odvisno kako jih poimenujemo?

Je torej privlak tisti, ki jih definira ali je za vsem tem kaj drugega? Privlak je nekaj, kar ustvari um. Bolj se torej povežemo z njimi, identificiramo, večji je privlak, da obstaja potreba po uresničenju tega čustva.

In kaj je privlak?

Privlak je torej neka tenzija med dvema točkama, od katerih je ena statična, druga pa se premika. In večja je tenzija med tema dvema točkama, večji privlak čutimo. A kdo je pravzaprav ta, ki to čuti? Se nam le dozdeva, da je ta privlak naš ali obstaja nekje zunaj nas?

Mi si le želimo, in bolj si želimo, večjo tenzijo ustvarjamo, večji pa je tudi privlak.
Privlak torej ustvarja intenziteta želje, a težava je, da se ta privlak, ne glede na vse, ustvari zunaj nas, med predmetom, ki si ga želimo in med nami. Kje oz. kdo smo torej mi, če nismo ne privlak, ne čustvo, ne predmet, ki ga privlačimo?
In bolj smo ujeti v telo, močnejše je torej čustvo, da si nekaj želimo ali ne.

Kakšna je torej povezava med vsem tem, če je tako privlak, kot tisto kar privlačimo kot čustvo in misel izven nas? Kdo smo potem mi? In ali si naša narava sploh kaj želi ali ustvarjajo privlak le misli?

Naše misli so del uma, to je pa tudi vse. So neke prirojene napetosti, ki želijo nekaj pritegniti. Pa je res namen, da nekaj privlačimo ali je namen, da se osvobodimo privlaka?

Čustva namreč ustvarjajo potrebo, da se nekaj zgodi, a niso del nas. So del, ki se pojavi in izgine. Ni nekaj kar ustvarjamo, vsaj ne Mi, vsekakor pa so nekaj kar ustvarjamo mi. In kaj je razlika? Mi z velikim M, je naše bitje, mi z malim m pa naš um-ego.

Dobro je, da prepoznamo Sebe in ne sebe, ki izvira iz čustev, misli ipd. Vse kar je zunaj nas nam namreč odvrača pozornost od Nas samih. In kdo smo Mi?