Romantična ljubezen med odraslimi je vez navezanosti, prav tako kot vez med materjo in otrokom.
Dolgo smo domnevali, da ko zorimo, prerastemo potrebo po intenzivni bližini, negovanju in tolažbi, ki smo ju kot otroci gojili do svojih skrbnikov, in da so, ko odrastemo, romantične navezanosti, ki jih oblikujemo, v osnovi po naravi seksualne. To je popolno izkrivljenje odrasle ljubezni.
Naša potreba po tem, da smo odvisni od nekoga dragocenega drugega – da vemo, da bo ob nas, ko ga “pokličemo”, – se nikdar ne razblini. Pravzaprav traja, kakor se je izrazil Bowlby, “od rojstva do smrti”. Kot odrasli preprosto prenesemo to potrebo od svojega primarnega skrbnika na svojega ljubimca.
Romantična ljubezen ni niti malo nelogična ali naključna. Je nadaljevanje urejenega in modrega recepta za naše preživetje.
Vendar obstaja ključna razlika: ni treba, da je naš ljubimec fizično navzoč. Ko odrastemo, je potreba po otipljivi navzočnosti manj absolutna kakor pri otroku. Lahko uporabimo miselne podobe svojega partnerja, da prikličemo občutek povezanosti. Če smo torej razburjeni, se lahko opominjamo, da nas naš partner ljubi, in si ga predstavljamo, kako nas potolaži in nam zagotovi, da bo vse v redu. Izraelski vojni zaporniki poročajo, kako so v svojih ozkih celicah “poslušali” tolažeče glasove svojih žena. Dalajlama si v duhu prikliče podobe svoje matere, ko želi ostati miren in osredotočen. Sama v duhu nosim s seboj spodbudne besede svojega moža, ko stopim na oder, da bi nagovorila občinstvo.
Čustvena odvisnost ni nezrela ali patološka, temveč je naš največji adut.
Več v knjigi Ker ima ljubezen smisel, Revolucionarna nova veda o romantičnih razmerjih
