Klicanje po samopoškodovanju

Klicanje po samopoškodovanju

Ponovno bom pisala o tabu temi, ker o tem se mora nekako govoriti. Pred meseci si nisem predstavljala, da bom sploh kdaj pisala za javnost take teme. Če verjamete ali ne je veliko takih ljudi, ki bi na tem svetu samo obupali in rekli saj ni rešitve, saj me nimajo radi, saj tako ali pa tako nič ne znam, noben me niti ne pogleda itd.

Med njimi sem bila tudi jaz. Tudi jaz sem tako mislila. Tudi jaz sem bila na obupu večkrat na mesec. Ja, tudi jaz sem mislila veliko o samomoru. Tudi jaz sem mislila, da tu tak ali pa tak nisem nič vredna, da me tak ali pa tak noben ne opazi.

Ali ste vedeli, da je Slovenija na lestvici glede samomor med prvimi? Ali ni to zastrašujoče? Samo zato, ker je to tema katero se ljudje zelo bojijo. Ne rabi biti tako, res ne! Zbudite se! Naj vam še omenim, da niste sami!

To pa je zato, ker se o tem ne govori. Če pa kdo omeni kaj takega, pa ga na žalost ne vzamejo dovolj resno. To je klic po pomoči. To je klic, da ne zdrži več tako kot je. To je klic katerega bi morali jemati bolj resno. Če ste bili kdaj tukaj z mislimi, boste razumeli. Če niste bili, pa poskušajte občutiti kaj vam želim povedati. Ta blog ni namenjen samo nekomu, ki ima črne misli, ampak tudi ljudem, ki niso imeli nikoli teh problemov.

Pa preidemo k bistvu res, udobno se namestite, ker upam, da se vas bo zgodba globoko dotaknila.

Samopoškodovanje

Ko sem bila v srednji šoli v 2 letniku, nisem razumela zakaj se ljudje režejo. To govorim zato, ker sem spoznala deklico, ki se je rezala. Vse po roki je imela porezano od britvice. To je še kako dobro z oblačili zakrivala. Še zdaj se to v živo spomnim. Verjetno se je z namenom takrat pokazala v mojem življenju. Veliko sva se pogovarjali na hodniku. Enkrat sem jo vprašala: “Zakaj se režeš?” in odgovorila mi je, da je tak ali pa tak ne bi razumela. Nato sem se počutila nelagodno in sem spremenila temo. Vam povem po pravici, takrat je res ne bi razumela.
Leta so pridno minevala… 🙂

Nato pa je sledil preobrat v mojem življenju. Tudi jaz sem bila zelo na tleh. Veliko sem razmišljala o samomorih. Po ulici sem hodila tako, da sem imela slušalke v ušesih (ja tudi zdaj jih imam, ampak se pazim <3). Ja te slušalke so me lepo izolirale. Dostikrat nisem pogledala na prehodu za pešce, če prihaja kakšen avto, ampak sem samo šla preko. Res bilo mi je vseeno. Če bi se mi kaj zgodilo. Tako, da se čudim kako sem vse to preživela. Verjetno res nekdo pazi na mene. Kot se spomnim, me je enkrat skoraj avtobus povozil, enkrat pa skoraj avto, če bi naredila korak dlje bi me zbil. Zdaj si mislim hvala, da se mi ni kaj zgodilo, res iz srca. Hvala! Vem, da nisem želela biti tukaj, ker sem imela v sebi toliko bolečine, da se nisem znala izražati. Imela sem pogosto tesnobne napade in bila sem celi čas anksiozna, ko pogledam nazaj, mi je logično, da sem se tako obnašala. Čutila sem tako težo v prsih, da sem razmišljala vse v tej smeri, da izginem iz tega sveta za vedno.

Tudi rezala sem se kar precej. No tukaj sem se spomnila na to deklico, ki sem jo končno razumela. Ti ljudje, ki se režejo, se režejo zato, ker imajo v sebi toliko psihološke bolečine, da si rajši ustvarijo fizično bolečino. Potem počasi postanejo odvisni od tega in se režejo že za vsako malenkost.

Na srečo tukaj ni nikoli prišlo do večjih posledic (ne pri rezanju in poskusu samomora), ker me je nazaj držala ljubezen mojih staršev, ki sta nekako čutila, da mi nekaj ni okej, ampak nista znala pristopiti zraven in mi pomagati. Jima nič ne zamerim, vse je kakor mora biti! Samo zahvalim se jima lahko, ker nista gnjavila. Zaradi njiju sem si vedno pol nekako premislila, predvsem pa zaradi moje svetle notranje moči. V sebi sem skoz čutila, da se lahko poberem iz tega nelagodja in, da nekje globoko v podzavesti tiči vzrok za moja črna razmišljanja.

Prvo sem mislila, da tako razmišljam zaradi tega, ker sem drugačna in me ljudje niso razumeli. Posledično, ker me niso razumeli sem se rada izolirala. Predvsem me je motilo, da so se zaradi drugačnosti nekateri sovrstniki spravljali nad menoj predvsem psihično in fizično. Nisem pa vedela, da je bil tukaj v ozadju globlji vzrok, zakaj sem se tako odveč počutila na tem planetu. (o tem več kdaj drugič) Drugače pa, ni potrebe, da zaradi drugačnosti ljudje tako nastradajo s takim nasiljem.

Alkoholizem

Ali vas je kdaj tako bolel srček, da ste pili alkohol samo zaradi bolečine, ki ste jo nosili? Ste se kdaj vprašali zakaj pijete alkohol? Pustimo zdaj običaje in nazdravljanja. Drugače pa, nazdravlja se z osebo ne pa s pijačo. 🙂

Veliko ljudi pije alkohol zaradi bolečin, ki jo nosi v sebi. Tudi jaz sem bila med njimi. Nekaj časa sem pila alkohol samo zaradi tega, ker sem ponovno čutila čustva. Takoj, ko mi je bilo hudo, sem vzela neko alkoholno pijačo in upala, da me dovolj prime, da postanem pijana. To se je zgodilo, ko sem že hodila na terapije, ko sem dala skozi že nekaj seans (torej med terapijami lahko odkrijemo zelo zanimive zadeve glede sebe). Vem pa, da sem tudi pred terapijo dostikrat vzela iz omare kakšno pijačo, ki je vsebovala alkohol. Verjetno me je vedno nekako vleklo k tej odvisnost. K tej odvisnosti nas velikokrat popelje kakšna zadeva iz otroških let npr. travma. Eni imajo hujše travme drugi imajo manj hude ali pa, da jih sploh nimajo. Nekatere bolj prizadenejo kot pa ostale. Ljudje smo različni.

Torej lahko predvidevam, da je veliko mladih dostikrat pijanih, ker niso zadovoljni sami s sabo. Bi nas to moralo skrbeti? Se je slučajno ravno tedaj krog sklenil? Kam gre ta družba? Kam gremo ljudje?

To je to, za ta blog…

Se beremo naslednjič…

Deli to s prijateljem