Kliče zaskrbljena mama petnajstletnice, da ne ve kaj se dogaja s hčerko, a da ima močne napade tesnobe, ne želi iti zjutraj v šolo, nerazložljivo joka in pravi, da se ji zdi brez veze sploh še živeti. Šokirana tudi jaz sama povabim oba starša k meni na osvetlitev družinskega dogajanja, s ciljem, da lažje in bolj osredotočeno pomagam mladi najstnici, ki si je obupno želela pogovora z nekom, ki je ne pozna.
Starša na videz povezana, naklonjena eden drugemu, se pozorno gledata, ko eden govori, tako da bi lahko hitro človeka premamil zunanji skladni videz, ki pa je v sebi skrival mnogo majhnih partnerskih pasti, kot sem hitro detektirala. Ko sem ju povprašala, kako pa kaj njun odnos, sta malce obmolknila, se spogledala in obirajoče začela razlagati, da sta sicer nekako kar v redu, a da se je pri soprogu pred mnogimi leti zgodila prevara, kar je žena izvedela nekaj let kasneje in mu oprostila. No, tako se je vsaj njima zdelo. Je povedala, da se je odločala ali naj ga zapusti in ostane sama z otrokom, ali da pač gre skozi to čustveno bolečino in izdajo ter nekako skuša ponovno vzpostaviti čustveni stik z možem.
Kot pogosto pri prevarah, se mi že lahko v naši glavi odločimo, da bomo to vrgli v nek temen kot našega srca, a bolečina izdaje zaupnega odnosa in uničenje vizije skupnih intimnih povezav je običajno razdiralna, četudi menimo, da smo to preboleli. Se mi zdi, da prevare in izgube iluzije skupnih trenutkov nikoli v celoti ne preboliš, če si vsaj malce čustveno navezan na osebo, ki je storila prevaro. Kaj pravite vi, dragi bralci?
Ker je v svoji bolečini ostala sama, se je še bolj povezala s hčerko, kateri je razlagala kakšen odnos imata z njenim očetom, kaj vse si njen (se pravi od hčerke) oči dovoli, kako je včasih brezbrižen ali nejevoljen. Sama gospa je trdila, da imata s hčerko lep, zaupen in ljubeč odnos. Skozi našo komunikacijo in skozi pripovedovanje mlade dame, ko me je obiskala, se je izkazala moja ugotovitev žal pravilna. Namreč, ker gospa zamero in bolečino prevare ni mogla predelati z možem, ki ji je razložil, da naj se osredotoči na to, da so ostali skupaj kot družina in da jo ima še vedno rad, je o vsem kar se je dotikalo partnerskega odnosa, delila kar s hčerko! Ko sta imela kot partnerja nesporazume in jezne dneve, je odrasla ženska mojih let iskala uteho v pogovorih glede partnerskih težav s svojo najstniško hčerko. To je pač nedopustno.
Dekle v največjem problematičnem obdobju odraščanja in pubertete ni zmoglo več predelovati in filtrirati maminih partnerskih težav in je začela sama kregati očeta za stvari, ki bi jih z njim morala razčiščevati žena in ne hči. Mladenka je tako postala kot nekakšna agresivna partnerka očetu, ki mu je brez dlake na jeziku povedala, da je beden, nezanesljiv in zategnjen, četudi je bil do hčerke ljubeč in skrben. Ker je imel ta moški slabo vest zaradi prevare, je prenašal v tišini izpade svoje hčerke, ko mu je govorila besede, ki bi pripadale njegovi ženi, saj ni razrešila svoje jeze do njega, ko se je prevala zgodila. Pa je sedaj usekalo ven skozi odraščajoče dekle.
Seveda je to izjemno težko breme za najstnico, ki se je naposled zlomila. Njen čustven svet, oblikovanje odnosov in kako je dojemala sebe, so jo pahnili v težka čustvena stanja, ki so se odražala pri šolskem delu in na njenem počutju. Že tako je obdobje pubertete zelo zahtevno obdobje za mladega človeka, kako grozljivo pretežko pa mora biti, da nase navlečeš še breme staršev! Ko sem ji razložila, da nima pravice očetu ukazovati in ga v nič dajati in ko sem staršema razložila, da morata začeti sama dva razreševati njune partnerske spore in preteklost, so se odnosi v družini hitro kvalitetno uredili, najstnica pa je hitro čustveno okrevala in se že začela smejati in veseliti majhnih najstniških zmag.
