Ko me narava pogleda v oči in vidi mojo dušo

Po parih mesecih tabu tem me je prešinilo, da pišem o mehkejši temi. No, ni prešinilo mene ampak eno osebo v mojem življenju in jaz samo sprejemam izzive, ki jih dobim na poti. Pisala bom o zdravilu, ki je prisotno povsod okoli nas, če ga le ne uničimo in seveda si ga vsi zaslužimo. To zdravilo je del nas in vse človeštvo si jo zasluži. Danes me pisanje popelje k naravi in kako iz nje srkam pozitivno energijo. To ni višja fantazija ali kaj podobnega, to je le občutek svobode in ljubezni do same sebe.

NARAVA IN JAZ

Ja, prav ste prebrali. Razkrila vam bom svoje potovanje skozi čas, ki ga podoživim, ko se sprehajam v naravi. To ni podoživljanje tesnobe ali preteklosti, to je nekaj kar je zelo težko opisati. Nekaj kar ti od lepote vzame dih in ne od podoživljanja preteklosti. Tam se preprosto prepustim vsem zvokom, gibom, vonjavam, občutim sonce in toploto, po telesu mi gre na 10000 mravljincev, srce se upočasni in izdihnem vse, kar mi ne ugaja več. Telo se popolnoma umiri. Je kraj, kjer postanem jaz jaz. Počutim se popolnoma varna. Varna kakor miška, v mišji luknjici. Občutim svojo dušo in popolnoma odplavam v meditacijo. Vdihujem svetlobo in toploto, a izdihujem vse, kar ni najvišje meni dobro.

Najboljša so mi hladna rosna jesenska jutra na višjih legah. Ali pa, ko jutranje sonce objame in pocarta mojo dušo. Takrat preprosto zaznam, kako mi ta vlaga in svetloba vstopata v pljučne mešičke in prav občutim objem narave. Ko me narave objame z vso svojo lepoto in toploto, se počutim kakor ptica, ki je prvič poletela. To mi daje svobodo in razumevanje sebe, kot osebo. Takrat dobim od vznemirjenja in veselja zagon ter pohitim na vrh hriba. Noge postanejo lahke kakor peresa. Začutim telo, svoje srce in sebe kot dušo.

OGLAS

Ko pa se ustavim, mi ta neverjetna toplina prelije s soncem obsijan obraz. Takrat občutim sol in vodo na svojem nežnem obrazu in to me dodatno očisti vseh prisotnih strupov. To me naredi polno. Občutim kako se moje telo poveže z globino Zemlje in kako se ta vez med naravo in z menoj veča.

Če me doleti sreča, me narava obdari z redkimi rastlinami in živalmi. Ali pa s katero koli meni ljubo živaljo ali rastlino. To mi da dodatno moč in zaupanje vase. Ker tukaj velja, kar hočemo to dobimo. 🙂 Moja reakcija na to srečo je takšna kot, da bi otrok dobil najboljši bonbon. Mala Živa v meni se zbudi in zavibrira. Meni pa se očke zasvetijo in postanem še bolj sijoča. V istem trenutku mi od navdušenja zaigra srce in jaz poskočim na mestu, kakor petletni otrok na trampolinu. Svoj glasek navdušenja komaj zadržujem. Nato v miru odraslo vzamem ven fotoaparat in še za sebe naredim fotografijo. Fotografija ali samo spomin mi omogočita, da kadar sem slabe volje, le spontano pogledam nazaj in mi omogočita, da ta trenutek ponovno ALI podoživim.

Recimo, če imate kakršenkoli neprijeten telesni odziv (hitro dihanje, tesnoba, psihosomatski spomin…) se spomnite na vaš lep (tudi če je zelo majhen) spomin in s tem si boste pomagali, da se hitreje umirite. Zato je tudi pomembno, da uživate v življenju. Posledično s tem aktiviramo hormon sreče.

LEPOTA VODNIH KRISTALOV

Voda nam je namenjena, da nas čisti in napaja s svojo neverjetno energijo. Naravni izvir ali katerikoli vodni objekt nam omogočajo, da lahko vstopimo vanje in se prepustimo njihovi lepoti. Lepota tukaj je neomejeno gibanje v vodi medtem ko plavamo. Izvir pa nam omogoča, da sploh občutimo okus vode. Jaz pravim, da je voda živa. Če ste že kdaj pili izvirsko vodo, potem razumete o čem vam govorim.

Po vsaki turi v naravi rada zaključim dan tako, da se skopam v bližnjem hladnem jezeru ali stopim v prijeten svež izvir. V jezeru ohladim telo ter občutim vsak del na svojem telesu, kako se svobodno giba v vodi. Takrat se prepustim, ne razmišljam nič, ampak samo sem tam. Ponovno uživam v trenutku in sem kar sem. Izvir se mi zdi fascinanten, ker je prijetno kristalno hladen. Ko stojim v njem me zmrazi po celem telesu, ker ima tako neverjetno čisto osnovo. Ko ga popijem, pa mi zapoje dušica in zaigra srce.

POBUDA MOJEGA OPISA

Zavedam se, da je na svetu veliko različnih in veliko enakih ljudi ter si lahko med sabo pomagamo. Ja, lahko si delimo nasvete, če le tako želimo. Ne rabimo vsega zadrževati zase, ker se dejansko sploh ne zavedamo kako smo si med seboj podobni. Veliko je ljudi, ki imajo podobne življenjske zgodbe, če ne celo enake. Zato sem se odločila, da svoje razmišljanje delim z vami, ker s tem lahko komu polepšam dan ali pa celo rešim življenje. Veliko oseb mi je v teh mesecih pisalo, da sem jim pomagala, da se mi zahvaljujejo in, da jim pomagam. Točno to nas lahko naredi edinstvene. Edinstvene, da lahko s svojimi izkušnjami, ki so za nas slabe ali zelo dobre iz srca pomagamo drugi osebi. Ne pomagam, da bi se mi ojačal ego in bi se delala pametno, kaj sem naredila. Ne ne. Pišem, ker tako čutim v srcu. Posledično pa s tem zdravim svojo dušo in zlomljeno srce. Torej hkrati pomagam sebi in delim z vam.

Ne pozabite, da smo ljudje med seboj učitelji in učenci. Začutite, da ste vredni svojega napredka. Ko si priznate napredek, komaj takrat zares napredujete in to opazi tudi okolica.

ZA KONEC PA…

Vsak ima svojo unikatno zdravilo, le ugotovite kaj vam ugaja. Lahko je to narava, šport, kavica s prijateljico, meditacija ali le igranje kitare. Kar koli je, je OK. Zavedajte se, da imamo več zdravil za svojo dušo in da ne učinkujejo vsa enako. Dobro je, da jih imamo več in ne premalo. Učinkovito je, če to povežemo s svojim vsakdanjim življem in nas zdravi vsak dan ter sprošča hormone sreče.

Se beremo naslednjič…