Od kdaj sem tukaj na Zemlji, mi je bilo letos eno izmed najboljših let. Bilo je noro, a tako prizemljeno. Veliko sem se naučila o sebi in spoznala veliko novih ljudi, ki so mi prišli naproti. Zavedam se in tudi čutim, da so vsi prišli z namenom. Eni so me le nekaj spomnili, drugi pa pokazali ali opomnili kdo v resnici sem. Vsem sem zelo hvaležna, da so se pojavili v mojem življenju.
Najbolj noro mi je bilo, ko sem se odpravila na solo potep po Julijskih Alpah. O »madoniš« sem takrat uživala, pa čeprav je zaradi poslabšanja vremena trajalo le dva dni. Občutek je pa bil kot da hodim en mesec . Občutila sem sebe in naravo. V naravi se jaz preprosto prepustim in sem tam tisti trenutek (sem v sedanjosti). Takrat se počutim kakor doma. Pravzaprav, še boljše kot doma. Sem v nekakšnem meditacijskem stanju in nič ne razmišljam. Takrat sem jaz, popolnoma jaz.
ZAKAJ SEM SE ODPRAVILA NA TO POT?
Pravzaprav iz več razlogov. Prvi je bil ta, da je bila to moja otroška želja. Že od nekdaj sem rada hodila, po visokogorju. V to sta me vpeljala starša. Sončni vzhodi v visokogorju, me zelo privlačijo. Prav predstavljala sem si to pot in tja me je vodila duša. En izmed razlogov je tudi bil, da sem želela preizkusiti koliko zaupam sebi in svoji intuiciji. Tretji vzrok pa je bil, da sem se hotela izklopiti iz vsakdanjih stvareh in samo živeti, no bila mi je kot nekakšna terapija.
POT V NEZNANO?
Pravzaprav to ni bila zelo neznana pot. Naredila sem si plan in po zemljevidu sem si ogledala pot. En del poti mi je bil že kar precej znan, saj sem že hodila po teh delih Julijskih Alp. Predvsem sem pa čutila kje naj grem. Čutila sem, da bo vse v redu in da si naj samo zaupam.
Naredila sem si par planov. Predvsem, ker se v visokogorju hitro spreminja vreme. Seveda sem šla večkrat skozi plan, ker otrok v meni je bil zelo neučakan in srček je imel pozitivni adrenalin. Čeprav sem si pri tablah dobro ogledala kje sem in kaj naj sledim (ker, če se zmotimo lahko tudi po 4 ure hodimo v napačno smer), sem se rahlo »zmotila«. Malo sem hodila v napačno smer, ker smo se z dvema pohodnikoma veselo pogovarjali in takrat sem še tisti procent možganov, ko mi je delal ugasnila. Prišli smo do zakon ovčarije, ampak ni bilo moje table. Kaj naj zdaj? Hodim le eno uro in pol, pa sem že šla po napačni poti. Misli sem imela neverjetno zanimive. Ena izmed njih je bila, da sem res nesposobna. Priznam takrat sem mislila ojej, ampak na srečo je bil tam gospod, ki dela v teh ovčarijah in mi je obrazložil kje naj grem. Mislila sem si, res je vse v redu. Vse je kakor mora biti. Naročila sem si čaj v zameno, ker mi je obrazložil, kje naj nadaljujem pot. Čutila sem to, kot nekakšno menjavo energije. On meni pokaže pot, jaz si pa kupim čaj. Bil zelo sladkan, ampak takrat mi je ta saharoza zelo ugajala. Spijem čaj, pojem bananin kruh in grem naprej po tej poti.
Vse je bilo kakor mi je obrazložil in res je bila noro lepa pot! Sonce je prihajalo iz za hribov in me je ta sončna toplina začela zadrževati. Zato sem se ustavila in dovolila, da me sonce boža po hladnih rdečih licih. Kasneje pridem do te lovske poti, ki ni bila markirana. Rekel mi je, da naj sledim poti, ki je zelo dobro steptana. Mislim si super! Neverjetno mi je bilo, da so bili zlato zlati macesni in pot je bila zelo steptana, saj tam so se sprehajali gamsi. Bilo je zelo čarobno in magično. Vso energijo zemlje sem občutila, srkala in se zdravila. Bilo je res neverjetno čarobno! Hitro sem ugotovila, da je bilo preveč steptano od gamsov in ni bila le ena pot. Saj gamsi ne hodijo, samo po eni poti. Povsod je bila pot! Takrat me je prvič doletela rahla panika. Ampak sem vedela, da ne smem pustiti paniki, da mi nadvlada. Zato sem le zadihala, se usedla na sveža rosna tla, se prizemljila in dovolila intuiciji, da me vodi. Kar naenkrat sem vedela, kam naj grem in pridem ponovno na markirano pot, kjer so veselo hodili drugi planinci. Počutila sem se kot da sem prišla iz pragozda nazaj v civilizacijo. Noro dobri občutek. Občutek svobode!
Pot sem živahno, v frekvenci narave nadaljevala. Zatem sem našla tablo in približno 3 ure hodila popolnoma sama. Nobenega ni bilo. No, pravzaprav nisem bila sama. Oglašali so se svizci in cvetele planinske rožice. Tukaj sem občutila frekvenco narave, ki se je menjava kakor sem jaz hodila. Zelo fini občutek sem imela, ko so se menjavale energije narave! Zakon je bilo! Nepozabni občutki!
Prvič sem slišala dolgo časa samo tišino, ki je bila zelo prijetna in me je pomirjala. Slišala sem bitje srca in čutila kako se mi polnijo pljučni mešički s tem čistim gorskim zrakom. Spontano sem se osredotočila v sebe in začela nekako poslušati kaj mi govori telo in duša. Prav čutila sem, to čarovnija. Tukaj sem nekako občutila smisel svojega življenja, smisel biti tukaj in zdaj. Čutiti umirjeno srce, ki bije je meni nekakšna hvaležnost. Zahvalila sem se sebi, da sem si dala to izkušnjo. Počutila sem se kot, da sem nad oblaki in poponoma mirna. Moje anksijozno stanje se je umirilo. Bila sem kot otrok, ki je dobil najboljšo igračo za najboljšo igro.
Po 3 urah hoje, sem celo srečala par ljudi. Rekli smo par besed in šli vsak svojo pot. Res je bilo zanimivo, da sem lahko nekako sama določala, kdaj se bom pogovarjala in kdaj ne. Vse je bilo tako spontano in nadnaravno prečudovito. Pri tabli sem si vzela pavzo, se usedla na kamnine, minerale in začela malicati. Zakon mi je bilo, da so kar od nekje prišli ljudje. Občutek je bil zelo domač, ker smo se tam zbirali in skupaj pomalicali. Nato smo se med seboj fotografirali, rekli par besed in odšli veselo pot naprej. Super izkušnja.
Zatem sem ponovno par ur hodila sama, le tu pa tam so mimo mene hodili planinci, ki so se vračali v dolino. Imela sem srečo, da sem videla 5 samcev kozoroga. Meni so kozorogi kralji gora. Vedno, ko jih vidim me presunejo. Podzavestno stopim od navdušenja dva koraka nazaj in komaj zadržujem svoj veseli otroški krik veselja. Nato mirno, odraslo vzamem iz torbe fotoaparat in jih fotografiram. Ko me pogleda kozorog v uči, se mi zdi, da me njegov pogled vedno nekako umiri in prizemlji. Nato začutim njegovo frekvenco in on mojo. Posledično tega, me nekako njegov pogled spomni, kje se skriva moja notranja moč in moja samozavest. Spomni me, kje sem jaz in kdo sem jaz. Zelo topli in pristni občutki so to!
Nato sem po ccr. 6 urah prispem do koče…
Zgodba se nadaljuje v naslednjem blogu. 🙂
