Ko mi srce zavibrira in duša zapleše (2.del)

Ko mi srce zavibrira in duša zapleše (2.del)

Ko mi srce zavibrira in duša zapleše (2.del) 3Ko mi srce zavibrira in duša zapleše (2.del) 4Ko mi srce zavibrira in duša zapleše (2.del) 4

NEKAJ URNI POGOVOR Z (NE)ZNANCEM?

Ko sem prispela do koče, sem se čez čas usedla na klop katera še edina ni bila zasedena. Imela je dobro pozicijo in bila je na najvišji legi. Hitro sem opazila, da je tako na vetru malo nelagodno sedeti. Pogled se mi je hitro preusmeril k eni klopi, ki sta sedela dva pohodnika. Ne vem, zakaj se mi je pogled tako hitro tja obrnil, preprosto začutila sem, da sta v redu. Nato vstanem in ju sramežljivo vprašam, če imata prosto mesto za sedenje. V tistem mi reče planinec: »Sorry… Do you speak English or German?« Se nasmejim in ju še enkrat vprašam v angleščini. Nato sta mi odgovorila, da imata prosto. Mislim si, super. Vzamem fotoaparat in nahrbtnik ter se premaknem k njima. Čez čas kar sama začnem pogovor. Bilo mi je prav zanimivo. Prav začutila sem njiju. Čeprav ne znam zelo dobro angleško, sem v tem prav uživala. Seveda sem jima rekla, da ne znam odlično angleško. Onadva sta se nasmejala in rekla »saj midva tudi ne« in pogovor je stekel naprej. Pogovarjali smo se precej o naravi, o gorah, rastlinah in tudi kaj študiramo ali delamo. Večinoma časa sem jaz govorila, ker smo se precej časa pogovarjali o naravi in seveda je meni ta tema ljuba. Nato smo se pogovarjali o slovenski hrani. Mislim, da smo se še bolj  začutili in da preprosto se energije čutijo in ne rabijo besed ali povedi. Imela sem občutek, da je res vse v redu in svobodno. Prav super smo se imeli! Vse je šlo tako elegantno in spontano. Ni bilo nobene prisile. Sonce nas je lepo grelo in vse energije so šle skozi nas.

Čez nekaj časa sem vzela iz nahrbtnika moj  blokec z risbami in pisala. Začnem risati kaj občutim. Simon (pohodnik, ki je sedel nasproti  mene) me je začel opazovati. Njega nisem gledala, ampak sem preprosto začutila. Vedela sem, da neki želi. Ga pogledam in me je prosil, če mu lahko pokažem kaj rišem. Seveda mu nisem dala v roke celotni blokec, ampak sem mu pokazala tiste slike, ki so primerne, da pokažem. Sem rekla, da se te slike le čuti z zaprtimi očmi. Me še enkrat pogleda in reče: »Awesome. This is so beautifull.« Ponovno se sramežljivo nasmejim in rišem naprej. Poteče nekaj minut in ga vprašam, če želi imeti eno sliko. Nato sem začutila njegovo iskrico v očeh, on pa je sprejel mojo ponudbo. Mu narišem sliko in se je nekajkrat zahvalil. Nato me je prosil, če me lahko nariše kakor on mene čuti. Sem mu seveda to dovolila. S tem me je zelo razveselil.

Moja otroška neučakanost  se je začela. On je risal, jaz sem jedla oreške in temno čokolado. Me pogleda in še kar riše. Se nasmejim. Rečem par besed. Še kar riše. Me pogleda in še kar riše. Res se mi je zdelo celo večnost. Ga vprašam, če v prostem času riše in on se nasmeji in riše naprej. Nato je rekel, da on ima le eno pisalo za risanje, jaz imam celo izbiro debelin pisal za risanje. Nato odgovorim: »I’m women haha.« Malo sva se pošalila. Ampak on je še kar risal. Bilo je prav zabavno! Nato je narisal moj potret in kako me čuti. Mislim si »vav, ta pa res zna risati«. Zelo dobro je zadel mojo linijo obraza, kapo, očala in kapuco. V srcu sem čutila hvaležnost. Zakon občutek je bil! Pozneje mi je še narisal, sliko pokrajine okoliških vrhov in koče. Za vse to se mu zelo zahvalim in on meni. Kasneje smo se poslovili, ker smo lahko šli v sobe . Počutila sem se, kod da me celotna Zemlja objela in da me varuje. Ta topli občutek sreče je trajal in trajal.

 SONČNI ZAHOD

Pozneje, ko sem si zasedla posteljo v sobi, sem šla raziskovat in fotografirat okolico . Raziskujem in raziskujem nato opazim eno skupino planincev, ki se za vogalom smejijo in se med seboj fotografirajo. Pritegnila me je njihova energija. Pristopim k njim in jih vprašam, če jih fotografiram. Tako se je začel naš pogovor. Vmes jih fotografiram. Potem sem jih še jaz prosila, da oni fotografijo mene. Zanimivo je postajalo, ko smo se vmes spraševali, kam smo namenjeni drugi dan pohoda. Hitro smo ugotovili, da imamo isti cilj ob isti uri. Hitro smo se uskladili! Vsi smo imeli isto otroško željo! Najprej sem mislila iti sama. Popolnoma sama, ampak sem hitro videla, da to ni najbolj varno. Oz. pojavila se je ta skupina planincev, ob pravem času na pravem kraju! Takrat sem si mislila ali je to usoda ali kaj je to? Zelo me je fasciniralo, no pravzaprav že celi dan je bil nekaj posebnega. Čutila sem od navdušenja mravljince, po celem telesu in to toplino srca. Bilo je vse tako mirno in spontano.

Sonce je počasi zahajalo. Po večerji smo šli jaz in še dve iz te skupine na ogled sončnega zahoda. To je bil zelo nežni občutek topline na našem obrazu. Sedele smo na skalni polički in se v miru pogovarjale. Tam smo celo imele eno črtico signala, da smo lahko domov sporočile, da smo odlično. Nato dobim tri sporočila, da bo naslednji dan popoldne nevihta in naslednja dva dni dež. Sem si mislila juhej, jutri bom žal šla domov. Takrat se sploh to nisem sekirala, ker sem prav uživala in samo opazovala. Edino punci sem vprašala, če imata kako lepo idejo po kateri poti naj grem v dolino. V treh minutah sem imela narejen plan C. Zelo sem bila sproščena in polna energije. Vse je potekalo tako počasi in v elegantni frekvenci. Nikjer ni bilo nobene prisile ali kar koli. Ko je sonce zašlo smo šle v kočo, prej smo se dogovorili kdaj krenemo naslednji dan na pot in smo šle vsaka v svojo sobo. Zakopala sem se v spalko in počivala.

Nato pride v sobo eden od planincev  in se začneva kar pogovarjati. Pozneje še njegova žena in počasi še ostali. Imela sva pogovor, kam gremo naslednji dan in take vsakdanje zadeve. Predlagal mi je pot vrnitve  v dolino. Dal je ven zemljevid in me je opozoril kje naj pazim na tej poti in katere znake naj gledam. Bil mi je zelo zanimiv pogovor, saj je kar ponudil pomoč. Nato sem se mu zahvalila, pospravil je zemljevid, se obrnil v postelji in že je spal.

Jaz sem bila tako navdušena nad celotnim dnevom, da nisem kar tako hitro zaspala. Toliko dobrega se mi je zgodilo v tem dnevu, da nisem mogla vsega sprocesirati. Čutila sem  otroško vznemirjenost in pozitivno  energijo, ki se mi usedle v srce. Zelo topel občutek je to!

Zgodba se nadaljuje v naslednjem blogu…  🙂

Živa Bombek

Deli to s prijateljem