Ko nekdo odide….:-(

Danes je šele torek, pa so dnevi tako negativni, da ne morem verjeti.

Včeraj sem ostala na sredi ceste, ker mi je v avtomobilu šla vsa elektronika. Komaj prilezla do službe, se je sesul cel računalniški sistem. Popoldne se mi ni odprla rampa za vstop na parkirišče…. in takrat sem se vpršala kaj za vraga se dogaja. Mi kdo nekaj sporoča, opozarja ?

….ko sem pomislila kaj bi to bilo sem se takoj spomnila na svojega prijatelja, ki me čuva iz nebes.

OGLAS

Najina zgodba je lepa, pa vendarle tako prokleto boleča. Spoznala sva se pred 3 leti v eni izmed diskotek. Po dolgem času sem se odšla zabavati s svojimi prijateljicami, brez tedanjega partnerja. Zagledala sem ga na drugem koncu diskoteke, čisto mirnega z lepimi rjavimi očmi. V teh očeh sem čutila neverjetno žalost in nekaj me je vleklo k njemu. Cel večer mi ni dalo miru ali naj se “po nesreči” zaletim vanj ali naj pač pozabim. Predvidevam, da sva oba imela isto taktiko, ker natančno to je naredil on. Najine prve besede so bile polne zmedenosti, po pravici se niti ne spomnim kaj mi je govoril.

V življenju se ti zgodi, da srečaš ljudi z razlogom in da natančno veš kakšno vlogo bodo igrali. Zanj sem vedela, da je moja sorodna duša. Na začetku je bilo zelo težko komunicirati z njim, ker sva kasneje ugotovila, da je bil sošolec iz fakultete od mojega tedanjega partnerja. Moj tedanji partner najinega prijateljstva ni razumel. Imel je grozne ljubosumne izpade, prijatelj pa se je zaradi tega umikal, ker ni želel povzročati prepira med nama.

Ko sem razmerje s partnerjem zaključila, pa sva postala še bolj povezana. Čeprav sva se videla bolj redko, zaradi obveznosti, pa sva natančno vedela kaj se nama dogaja. Ne znam opisati z besedami, toda čutila sva eden drugega. Kadarkoli je bil on slabe volje, sem vedela da se nekaj dogaja. Vedno sem iz njegove strani dobila sms ali klic, če se je pri meni kaj drastičnega zgodilo.

Po enem letu najinega druženja se mi je končno odprl, zaupal svojo zgodbo, svoje težko otroštvo in predvsem kako je trpel, ko je končal razmerje s svojo punco, ki jo je neskončno ljubil. Počasi vendar vztrajno sem mu pomagala, da je njegov žalosten pogled zbledel in je začel zopet živeti. Delila sem z njim veselje, ko je diplomiral in je najprej poklical mene, ker je vedel kako bom ponosna nanj. Proslavljala sva njegovo redno zaposlitev, ki si jo je tako želel… uživala vsako sekundo najine druženja. Mobitel operaterji so mastno služili na najin račun, ker sva se bila zmožna pogovarjati po telefonu tudi po 6 ur skupaj. Nekaj normalnega nama je bilo, da sva vklopila zvočnik na gsm-ju in kuhala kosilo, poslušala glasbo, ter tako imela občutek, da sva eden ob drugemu, čeprav sva bila doma v različnih krajih.

Vedela sem, da ima rad svoj notranji mir in da sam sebe najde, če oddide v naravo. Rad je imel gozdove, dolge sprehode in tišino. Tudi, če se mi ni javil cel teden me ni skrbelo, saj sem kasneje dobila sms, da si je vzel čas zase.

Kolikokrat sem bila jezna nanj, ker sva se dogovarjala za kavo, pa je potem vse splavalo po vodi. Na koncu sem mu rekla, da bo pač kavo pil izključno pri meni doma. 🙂 Tisto leto sva se zmenila, da greva za vikend na morje… on pa je vztrajal, da morava najprej še na kavo. Bilo mi je zelo čudno, ker nikoli ni tako zelo prosil, da se dobiva. In jaz sem mu v jezi napisala sms, da če bom njega čakala ne bom kave spila še zelo dolgo časa. Povabila sem ga na morje, pa mi je rekel, da mi bo še sporočil, ker ne ve kako bo s časom, saj njegov dedi praznuje rojstni dan. Na morje sem seveda odšla sama… prelepo nedeljo ob 22:22 sem mu poslala mms, da sedim na pomolu, pijem najino kavo, gledam mirno morje in pogrešam njega in najine pogovore.

V ponedeljek med službenim kosilom, pa dobim telefonski klic od svojega bivšega partnerja, da je včeraj zvečer  moj prijatelj naredil samomor. Na kraju kamor je hodil iskati samega sebe je našel svoj notranji mir.

Zrušil  je moj notranji mir, zrušil je mene. Dnevi, ki so sledi so bili neznosni. Vprašanja v glavi, zakaj mi je to naredil, kako bom preživela, kako naj nadaljujem brez njega? Po nekaj mesecih pa so se mi začele dogajati nenavadne stvari… ugašati luči, moj pes je neprestano cvilil in zrl v levi kot. Začela sem čutiti energijo po stanovanju…nekega dne med spanjem sem začutila kot da bi me nekdo stresel. Ko sem odprla oči sem jasno videla njega. Od šoka sem tako kričala, da sem zbudila še sosede. Jasno sem ga slišala kaj mi je imel za povedati in prosil me je naj mu oprostim.

Potrebovala sem veliko časa, da sem sprejela vse te nenavadne občutke. Zdaj že natančno vem kdaj je ob meni in tudi nehala sem biti jezna. Sicer ga ne razumem zakaj je to naredil, toda sprejela sem dejstvo, da je bila to njegova odločitev in da je tam zgoraj bolj srečen kot je bil na Zemlji.

Dragi moj prijatelj, danes je moji prijateljici umrl nekdo, ki ji je pomenil vse. Čuvaj ga…dobil si angelsko družbo 🙂