Ko občutimo krivdo, ustvarjamo lastno ječo

Ječa krivde

Grozno je, kadar čutimo krivdo. Naš um in duh nimata miru. Ves čas se vračamo k nekemu dejanju ali dogodku v preteklosti.

Življenja, ki ne bi nekje imelo sence krivde, ni. Vedno obstaja nek majhen kot v še tako pospravljeni omari, kjer je madež, če ne celo kostni drobec skritega okostnjaka. Nihče ne živi popolnega življenja; v njem so vedno trenutki, ko smo šibki, nevedni ali slepi, rezultati tega pa so škodljivi in uničevalni. Človek, ki nikoli ni naredil napake, ni nikoli naredil ničesar. Bilo bi nas sram in bili bi ponižani, če bi te napake postavili drugim na ogled.

Včasih se počutimo krive za stvari v preteklosti, ki nam ne bi smele vzbujati krivde. Ker se zaradi nečesa slabo počutimo, se nam zdi naš delež v tem dosti večji, kot je v resnici bil, in si za nazaj pripisujemo več moči in svobode, kot smo jo v tistih okoliščinah dejansko imeli.

OGLAS

Več v knjigi Večni odmevi

Krivda sama zase je brez pomena. Pripada preteklosti, preteklost pa je končana in je ni več. Ne glede na to, kakšno krivdo občutimo, se ne moremo vrniti nazaj v tisti čas in okoliščine ter ravnati častno, kot si sedaj želimo, da bi takrat.

Ko postane osebna krivda, povezana s preteklim dogodkom, vedno prisoten oblak nad našim življenjem, smo zaklenjeni v duševno ječo. Sami postanemo svoj ječar. Kljub temu, da svoje odgovornosti do preteklosti ne smemo izbrisati, pa s tem, ko postane preteklost naš ječar, uničujemo lastno prihodnost.

Ko se naučimo sami sebi odpuščati, odložiti breme in stopiti na novo pot možnosti in upanja, napoči čudovit trenutek osvoboditve. Sočutje do sebe je krasno darilo, ki si ga lahko podarimo. Skrivnosti in brezmejnosti svoje prisotnosti nikoli ne smemo omejiti na tesnobno obsedenost z nečim, kar smo ali nismo naredili.

Ko se naučimo umetnosti integriranja svojih napak, se podamo na potovanje ozdravljenja, na katerem se bomo znova uravnovesili in odkrili novo ustvarjalnost.

Naša duša je bolj brezmejna kot katerikoli trenutek ali dogodek v naši preteklosti. Če dovolimo, da nas krivda tako zagreni in pomanjša, ima to le malo opraviti s krivdo. Krivda je le nelagoden in hkrati prikladen izgovor za naš strah pred rastjo.