ko z delom ustvarjamo se vec dela

Ko z delom ustvarjamo še več dela in kaj ima s tem jeza?

OnLine ključ do dušeOnLine ključ do dušeOnLine ključ do duše
OGLAS

Vam je znano? S tem ubežimo bolečini soočanja s samim seboj in s svojim čustvovanjem.

Pa začnimo. Ali se strinjate, da se od ljudi, ki so nam sovražni, mnogo naučimo? Morda še veliko več, kot od prijateljev. Z učenjem nam dajo priložnost, da se sprejmemo in vzljubimo. Takrat, ko nekdo postopa slabo z nami ali se nam godi krivica in ko to ozavestimo in gremo v proces učenja, se pričnemo počasi zavedati sebe in svojega čustva – LJUBEZNI. Morda boste rekli, da so tega zmožni najbolj močni in vztrajni, a že najmanjši trud v tej smeri, obrodi prve sadove.

A v resnici nas taki ljudje, s svojo sovražnostjo učijo sočutja, do sebe in vsega okrog nas.

Primer: Ko nekdo ni prijazen do mene, bom tudi jaz zoprna do njega, ko me nekdo ne bo razumel, bom sovražna, kajti s tem obnašanjem, negativno čustvo vrnem v dvojni meri. Sproži se reakcija in ne akcija. Ko tako živim dalj časa, postajam odvisna od tega, kar mi nekdo počne ali reče. Moje počutje, radost, veselje, ljubezen čakajo na nekoga, ki bo deloval prijazno do mene, me bo ljubil, me spodbudil ter razumel. Če takega ni ob meni, bom izpraznjena.

Takrat plavamo s tokom in se prepogibamo z vetrom. Vsi smo to počeli ali še počnemo.

HITROST ŽIVLJENJA

Napisala bi vam rada nekaj o tem, kako nikoli nimamo časa, o hitrosti življenja in dolžnostih, ki si jih naložimo sami ali nam jih drugi; o neskončno veliko dela, ki ga moramo nujno postoriti, ker drugače ne gre.

Če ne bi imeli pre-več dela in zadolžitev, če se ne bi jezno znašali nad drugimi, če nas ne bi čakale doma nedokončane nujne obveznosti, bi se nam sigurno zmešalo.

Te “motnje”, trajajo ves čas, obveznosti, nujno delo, kajti če temu ne bi bilo tako, bi se morali UKVARJATI SAMI S SEBOJ. Saj vendar imamo natrpan urnik in seveda s tem zelo resen izgovor, da se ne ukvarjamo s seboj – KAJTI NE ŽELIMO ZNOTRAJ SEBE PREPOZNATI BOLEČINE.

Če bi kar naenkrat morali prepoznati vso gmoto bolečine v sebi, se soočati z njo- to je misija nemogoče, boste rekli,kajne.

Se vprašate kdaj, kolikokrat na dan se v vas prebudi boleč spomin, ker vam je nekdo nekaj rekel ali storil in je to sprožilo bolečino v vas? Koliko je tega? In tako živimo že od malih nog!

Taka občutenja se potuhnejo v naši podzavesti, v naših zapisih in potem živijo v nas. Kako vzeti moč tem občutenjem, ki bolijo? Tako da se jim posvetimo.

Se jih z ljubeznijo,dotakniti in s tem razumeti sebe; kaj je tisto, kar vam pritisne na “živec”, kaj razburi, za vse to je potrebno imeti na voljo orodja, ki preobrazijo ta čutenja v nasprotje bolečine – to je v ljubezen do sebe. V svoji bolečini smo ranljivi in s tem si priznamo, da nismo popolni, in da je tako prav.

Vzemimo čustvo JEZE – to sicer ni slaba energija, a če predolgo gori v nas in jo ne preobrazimo, nas tako čustvo rani in lahko zbolimo – nastanejo razna vnetja v telesu in s časomo prerastejo lahko v resnejšo bolezen. A to močno čustov lahko preobrazimo in sicer v sočutje. Nasprotje jeze je sočutje. Čisto zares.:)

Nasproti bolečini je radost in jeza je nasproti sočutja. Ozavestimo to.

Ko bolečine več ni, raste v nas radost. Ko nam uspe preobraziti jezo, pristanemo v sočutju.Življenje je lepo, če ga znamo živeti radostno in z ljubeznijo. Zdaj spomladi sigurno marsikdo skrbno obdeluje svoje grede, da se ne razraste preveč plevel in jih vsak dan marljivo obdeluje.

Poskusite “obdelati” svoj plevel v sebi(jeza,žalost,strah)in zasejte raje ljubezen, radost in sočutje.

Kako preobraziti čustvo jeze?

Najboljši način je ustvarjalnost. Se spomnite občutka,ko ste v šoli peli pesemice? Vam je bilo všeč? Pa če tudi nimate posluha – poiskusite s petjem izraziti jezo. Vsako bolečino je nujno potrebno izraziti. A to še ne pomeni, da se zaženemo v drugega in mu povemo kar mu gre. S tem ustvarimo nov problem, zamero, saj ima tudi drugi svojo resnico. In tako naprej, brez konca in kraja – akcija in reakcija. Zato se potrudimo biti ustvarjalni s svojo jezo, tako kot otroci, ker še znajo ravnati s svojimi čustvi.

ZGODBA O ZLATOLASEM DEČKU IN NJEGOVI JEZI

Zgodba o jezi zlatolasega skodranega dečka treh let me je presenetila – pozitivno. Pred nekaj leti sva bila s partnerjem na potovanju po Evropi, takrat sva prekrižarila velik del Španije. Med drugim sva obiskala tudi muzej znanega umetnika DALIJA in tam sem doživela izkušnjo, take ustvarjalne otroške jeze, ki jo je fantič znal izraziti zelo dobro.

S starši in starejšim bratom osnovnošolcem, si je ogledoval slike in instalacije, kar pa ga ni niti najmanj zanimalo. Muzej je velik, v nadstropijh, z veliko stopnicami; otroček je bil zelo strpen. Občasno je pokazal svojo nejevoljo s sitnarjenjem. Oče ga je vzel takrat v naročje. Vroče in soparno je bilo, stopnjevanje sitnarjenja je bilo temu primerno. Na kar so se ga starši le usmilili in odšli so na vrt, kjer je tekla pipa s hladno pitno vodo. Osvežitev je bila nujna, a starši mu niso dovolili, da se osveži z vodo iz pipe. Ponudili so mu vodo v steklenici, na kar je on reagiral z neverjetno močjo in se zagnal pod pipo in to cel. Vlekli so ga izpod pipe, a jim ni uspelo, jokal in opletal je z rokami in nogami. To je bila opravičena jeza, ki jo je znal izraziti. Vsi, ki smo stali v bližini smo se ozrli, ker je bil prizor zelo silovit.

Zlatolasi skodrani fantek (kot angelček) je znal izraziti jezo in ko je stal pod vodo, ni bilo ne duha in sluha o jezi, bil je pomirjen in srečen. Starši pa prav tako, končno so mu priznali, da je bil upravičeno jezen.

V opoju narcisaV opoju narcisaV opoju narcisa

PodobneObjave

PONUDBA TRGOVINE DUHOVNOST

Izpostavljeni dogodek

Zadnje objave

Izpostavljamo

Edita Tomič

Edita Tomič

Ni Komentarjev
Žarek, Helena Cesar s.p.

Žarek, Helena Cesar s.p.

Ni Komentarjev
Aleksandra Saša Drole

Aleksandra Saša Drole

Ni Komentarjev
Društvo Pesem duše

Društvo Pesem duše

Ni Komentarjev
Joe DispenzaJoe DispenzaJoe Dispenza
Deli to s prijateljem