V uredništvo Skupaj za zdravje človeka in narave so prejeli vprašanje o uživanju mesa.
Vprašanje:
V zadnjem času berem vedno več člankov o škodljivosti mesa … Pritiskajo celo, da bi imeli brezmesne dneve in da bi otrokom v šolah prepovedali uživati meso. Občutek imam, da nekateri pri tem močno pretiravajo, in me zanima, koliko mesa zares potrebujemo, da bi bili zdravi in imeli dobro kri.
Odgovor:
Veliko tega, za kar smo prepričani, da vemo o mesu, bi lahko imenovali ideologija oziroma mitologija. V prejšnjih stoletjih so ga naši predniki uživali zelo malo. Če povprašate po vaseh, ob obali, na otokih, vam bodo stoletniki znali povedati, da je bilo meso na jedilniku zelo redko. Nekateri so se ga najedli le nekajkrat na leto, vse drugo pa so bile jedi na žlico ali druge jedi, v katerih so dominirala žita in zelenjava – in sem ter tja kakšen košček, da je zadišalo po mesu.
Ljudje se takrat niso spraševali, ali to pomeni, da so vegetarijanci ali vsejedci. Niso imeli intelektualnih debat, ali nam brezmesna hrana lahko zagotovi energijo za težka fizična dela. S kosom kruha, čebulo in kakšno enolončnico so garali od jutra do večera in živeli brez civilizacijskih bolezni, kot jih poznamo danes. Ko nas zdaj prepričujejo, da so živeli veliko krajše, nam pozabijo povedati, da je takšna statistika posledica večje umrljivosti zaradi infekcijskih bolezni, nasilne smrti (vojne) in zaradi večje umrljivosti otrok. Tisti, ki so to preživeli, pa so dočakali zdravo in visoko starost, brez polnih omar zdravil.
Po drugi svetovni vojni pa so bili časi obilja in priložnost, da tisto, kar je bilo v preteklosti zelo redko na mizi, postane naš vsakdan. Vmes smo pozabili preteklost in iz mesa naredili statusni simbol in se celo prepričali, da ga nujno potrebujemo, vsak dan, za zajtrk, kosilo in večerjo.
Po uradnih podatkih vsak Slovenec na leto poje okrog 90 kg mesa, 12 kilogramov jajc in 240 litrov mleka. Da vas ne utrujam s podrobnostmi, to preračunano pomeni, da povprečen Slovenec vsak dan zaužije okrog 80 gramov beljakovin živalskega izvora in seveda še delež beljakovin v rastlinski hrani (v oreščkih, stročnicah, žitih …).
Splošna ocena je, da v povprečju pojemo od 2- do 3-krat več beljakovin, kot jih zares potrebujemo. Ta presežek pa nas zelo drago stane. Zaradi njega trpi naša prebava, izčrpavamo trebušno slinavko, jetra in žolčnik, nepredelane beljakovine pa gnijejo v našem debelem črevesu in so odlična podlaga za razvoj raka debelega črevesja.
Ker živalske beljakovine pustijo v telesu veliko žvepla in sečne kisline, telo nenehno porablja lastne zaloge kalcija, kalija in magnezija, da bi nevtraliziralo te kisline.
Ko zaloge poidejo, nas čaka pospešeno kopičenje teh kislin v telesu, te pripeljejo do bolezni, ki jih imenujemo putika, revmatizem in artroze, vse skupaj pa povzroči tudi pospešeno osteoporozo.
Torej ne gre za to, ali beljakovine potrebujemo, gre za to, koliko jih je prav zaužiti. Znanstveniki so šele v zadnjem času postali bolj pozorni na to problematiko. Posebno pri proučevanju osteoporoze jih je presenetila ugotovitev, da na območjih, na katerih je večji vnos živalskih beljakovin, telo bolj pospešeno izgublja kalcij. Kot lahko preberete v knjigi Resnice in zmote o osteoporozi, je 12 let trajajoča raziskava na Harvardu na vzorcu 78.000 žensk pokazala, da so tiste, ki so redno pile mleko, na koncu imele veliko več zlomov od tistih, ki mleka sploh niso uživale.
Raziskovalce so presenetile tudi raziskave na Eskimih. Ti uživajo pretežno ribe, zato je njihova dieta zelo bogata s kalcijem (2000 mg na dan), vendar tudi z beljakovinami (250–400 g na dan). Kljub intenzivni fizični obremenitvi je pri Eskimih osteoporoza najpogostejša!
To je začelo zanimati znanstveno javnost in bolj so se posvetili temu, koliko beljakovin na dan bi bilo za naše telo optimalno. Dvanajstletna raziskava prof. Allena s sodelavci je pripeljala do sklepa, da smo pri dnevnem vnosu okrog 50 gramov precej varni pred zakisanostjo in izgubo dragocenih rudnin, četudi ne uživamo veliko kalcija in magnezija. Takoj ko zaužijemo 75 gramov beljakovin, nam ne pomaga niti 1400 mg kalcija na dan. Kot ste lahko prebrali v zgornjem odstavku, v Sloveniji tudi to vrednost precej presegamo, zato ne preseneča, da je zdravstvena bilanca prebivalcev vedno slabša.
Torej, ni razloga za strah, da bi nam zmanjkalo beljakovin. Namesto enega brezmesnega dneva jih lahko vpeljemo tudi od 3 do 4, in bomo šele prišli do normalne in uravnovešene prehrane. Da ne omenjam, da bi s tem rešili tudi velikanske težave globalnega segrevanje ozračja, saj živinoreja ustvari več CO2 kot naši avtomobili. Na en mah bi tako rešili tudi problem lakote v revnih državah in vedno večjega števila bolezni med bogatimi.
Dejansko meso ni nujni pogoj, da bi bili zdravi. Na svetu vsaj milijarda ljudi ne uživa mesa, in jim to ne povzroča težav z zdravjem. Tudi ko gre za krvno sliko, imamo napačno predstavo o mesu kot najboljšem viru železa. Resnica je, da ima npr. kakav od dva- do trikrat več železa od tako promoviranega mesa. Pri vegetarijancih, ki uživajo tudi kakovostne mlečne izdelke, ni večjih težav, da telo ne bi dobilo vse potrebne beljakovine. Vse potrebne beljakovine lahko dobimo tudi brez mleka, iz rastlinske hrane, vendar se moramo poučiti o pravilni izbiri, kombiniranju in pripravi takšnih jedilnikov, da bi telo zares dobilo vse, kar potrebuje.
Mnogo terapevtov, ki uspešno zdravijo raka in vrsto drugih hudih bolezni, priporoča, da vnos živalskih beljakovin radikalno zmanjšamo in jih zamenjamo s kakovostnimi stročnicami, semeni in oreščki. Rastlinske beljakovine so lažje prebavljive, niso obremenjene z ostanki hormonov in antibiotikov in za seboj puščajo veliko manj kislih presnovkov. Kakor pri vseh drugih področjih življenja je tudi pri zdravju pomemben predvsem občutek za mero. Tega pa smo v veliki meri izgubili in zato se srečujemo z vedno večjimi težavami.
Vir: www.zazdravje.net
