Ali lahko v partnerskem odnosu teče razmerje brez kompromisov?
Nekateri ljudje načeloma trdijo, da ne bodo sklepali kompromisov, ker če jih, izgubijo svoja stališča in načela, česar pa ne želijo narediti. Ko vztrajajo na svojem bregu in ne slišijo argumentov druge osebe, potem res nimam recepta, kako partnerjema dokazati in razložiti, da brez neke vmesne poti ni možnosti za trajno vzdržno partnersko zadovoljstvo.
Kaj pa kompromisi sploh so?
Moja najbolj preprosta razlaga je način sprejemanja drugačnega mnenja osebe nasproti nas ter na kakšen način priti do srednje presečne točke, ki nekako zadovolji obe osebi. Vem, ljudje smo čedalje bolj sebični in egoistični, požrešni in lačni pozornosti in svojega prav, naš ljubi Ego nam ne da miru in kar naprej smo prepričani, da mora obveljati naš prav, ki da je edini pravilni. Če je enako prepričana tudi druga oseba v paru, potem res ne vem, kako živeti skladno in v sožitju. Menim, da je praktično nemogoče, če vlečeta oba vsak na svojo stran in vztrajata vsak na svojem »prav«. In potem poslušam zgodbe o nesrečnih ljudeh, ki so zaciklani v zvezo, v kateri se oba mučita, mrcvarita čustveno in psihično eden drugega, saj noben ne popusti.
No, kompromisi so ena taka reč, ki ni nikoli popularna. Za doseganje zdravih in ne gnilih kompromisov se pričakuje, da sta na obeh straneh mize in postelje osebi, ki sta zreli, funkcionalno odrasli in odgovorni, ker le tako sta se sposobna umiriti v lastnih prepričanjih, kdo ima bolj prav ter sta si pripravljena prisluhniti.
Sedaj, ko ste tole prebrali, a ste se zamislili, kako gre tole oblikovanje kompromisov pri vas od rok?
Ko stopimo iz svojega stanja Ega in prisluhnemo stališču in argumentom druge osebe, enako pa stori tudi ta oseba, je večja možnost, da poiščemo in soglašamo s srednjo izbiro, ki je vsaj približno v redu za oba.
Torej, če povzamem: nista najbolj srečna, ker ni prevladala njuna zahteva, a sta oba stopila korak dva nazaj in sta se dogovorila za rešitev, ki vseeno do neke mere še zadovoljuje njune želje ali zahteve, pa vseeno ne posega preveč drastično v polje želja ali zahtev drugega. Zmorete? Ker ni enostavno!
Ljudje, ki brezkompromisno vztrajajo pri svojem in ne popuščajo z izgovorom, da če bodo sklenili kompromis, bodo izgubili del svojega Jaza, lahko pobijem z argumentom, da lahko nekaj časa vztrajajo zgolj pri svojih stališčih, dokler so takšna sprejemljiva tudi za partnerja. Ko pa druga stran želi nekaj drugega ali diametralnega kot brezkompromisni partner, nastane velik problem in nesoglasja se začnejo vrstiti. Katera stran bo zmagala? Vselej sta v takšni bitki oba poraženca, saj ne poznam opcije, da bi se oba enakovredno počutila ob tem, da hoče eden vedno uveljavljati svoja stališča ali zahteve.
Če se drugi vedno ukloni, je na videz v redu, a kako dolgo zmore uklonitelj zdržati in tlačiti svoje želje in potrebe?
Kako dosegati zdrave in konstruktivne kompromise, učimo že otroke okoli vstopa v šolo, ko tudi že razumejo pojem odgovornosti. Prisluhnemo svojemu otroku, kaj on hoče. Mi povemo, kaj bi mi radi in se oba pogovorita, kje lahko otrok malce omili svoje zahteve, kaj lahko vi naredite, da tudi preoblikujete svoje želje in tako dosežeta skupni dogovor, ki pa je seveda zavezujoč za obe strani. Brez fig v žepu in da potem vsak vseeno naredi po svoje.
In ko tako že otroka naučite odgovornosti za svoje odločitve, ste na dobri poti, da bo tudi kot odrasla oseba znal s kompromisi sebi in drugim okoli sebe dati toplo in varno možnost za prijetnejše sobivanje.
