Korenine poti

Na začetku naše duhovne poti ima refleksija ključno vlogo, vendar je ta razmišljujoča narava kasneje večinoma uničena. To se zgodi zato, ker je ta komaj opazna razpoklina izničena in preprosto le smo (to, kar resnično smo: išta), namesto da uporabljamo zavedanje za samorefleksijo. To se zgodi spontano, ko hodimo po poti, in kakršnakoli predhodna čuječnost pozornosti postane naravna budnost Biti (brez napora ali brez metode pozornosti). Nek korejski zen mojster ima jedrnato učenje, ki povzame meditacijski proces v dveh lahkih korakih: “ne vedi” in “ne preverjaj”. “Ne vedi” je odprtost, ki dopusti pravemu bistvu, da se izrazi; “ne preverjaj” pa odseka glavo vsaki morebitni samorefleksij. (V zenovskem duhu moram učitelja označiti za dolgovezneža.) Tudi v tantričnem delu poznamo enak proces. Na začetku si odmerimo poseben čas, ko posvetimo pozornost tem stvarem in mogoče tudi tekom dneva ohranjamo to zavedanje, vendar kmalu božansko načelo utelešamo tako popolno, da sami postanemo to, kar smo se trudili utelešati. Zaradi tega tako trdno verjamem v metodo obveze, da bomo preprosto izvajali prakso (brez česarkoli, kar bi bilo potrebo početi zunaj tega konteksta), ker se bo sčasoma vse postavilo na svoje mesto. Zakaj bi se na svetu trudili obnašati skladno z voljo Ma ali Šive (ali tistih, ki nas podučijo o odgovornosti Volje), ko pa lahko preprosto postanemo ta “Volja”? Na ta način bo vaše celotno življenje duhovno. Lahko jeste čips in gledate zanič TV oddajo in bo to še vedno duhovna aktivnost. To vam lahko ponazori guru — če se dovolj zbližate z njim, boste lahko videli, da guru počne “posvetne” stvari. Nato boste vanj podvomili ali pa ga razumeli.

Močno verjamem, da je potrebna določena mera nedualistične realizacije, preden se odpravimo na tantrično pot. Ljudje pogosto pozabljajo, da je tantra najvišja pot, zato bi morali s pomočjo predhodnih kontemplacij in meditacij ustvariti nekaj “prostora”. V sistemu tibetanskega budizma, gredo učenci najprej skozi hinajano in mahajano, preden vstopijo v vadžrajano. Pred vstopom v vadžrajano mora posameznik opraviti še dodatno očiščevalno sadhano. V idealnih pogojih bi morali iti skozi podoben postopek (koncentracije in meditacije), preden bi se lotili tradicij, ki temeljijo na kauli. Za hinajano so značilne kontemplacije, ki v učencu vzpostavijo stik z globoko iskrenostjo in neomajno odločnostjo. Za mahajano je značilna meditacija o nedualizmu (“praznini”) in o sočutju. Po drugi strani pa tantriki vidijo vse stvari v smislu energije, zato je njihov pogled optimističen in imajo to, kar bi lahko imenovali razne navezanosti, za potencialne vire osvobojene energije. Zaradi tega lahko posameznik na to pot s sabo prinese mnoge navezanosti (čustva, misli itd.) ali osebne težave in jih uporabi ter preoblikuje. Dobro je, da se v potencialnem sadhaku že predhodno nahaja modrost, ki razume prej povedano ter nekaj manevrskega prostora za tovrstno preoblikovanje. Ta vrsta transmutacije poželenja je prav posebne vrste in se močno razlikuje od navlake, ki izvira iz misli: “Hej, mi smo hedonistični bedaki, zato preprosto zaobjemimo to dejstvo in ga imenujmo tantra.”

Če imamo “zdrave” korenine preden vstopimo na tantrično pot, nam bo to omogočilo, da se bomo pot poti pomikali bolj gladko in pravilno razumeli notranje drže. To pomeni, da se tantrični procesi sovpadajo z našimi življenjskimi procesi. To je »umetnost« tantrične poti in brez tega bi bil trud (četudi iskren) na nivoju bhakte. Nimam namena omalovaževati te velike tradicije ter potenciala poti bhakte, vendar na tantrični poti ne morete obstajati “vi” in “božansko” (ali celo, da se “trudite” postati/ponotranjiti božanstvo). Morata biti eno. Ko sta eno, ste lahko tudi bhakta, če vam to ustreza. Pri pravi nedualistični realizaciji lahko potem cepimo stvari, ne da bi sami postali razdvojeni, zato se nam ni treba prilagajati “idejam” ali semantičnim okovom o tem, kaj nedualizem pravzaprav je ali pomeni (kdor zavrača uporabo osebnega zaimka, zelo siromašno razume to modrost). Ljudje pogosto sprašujejo, kaj naj storijo, da se pripravijo za tantrično pot. Velikokrat izvajajo mantre ali pa želijo prejeti mantro, vendar to na začetku običajno ni bistvenega pomena. Kandidat bi se moral izjemno zresniti (za ta namen se uporablja meditacija na smrt, cikel trpljenja ter na kandidatovo pristno priložnost) ter se otresti zmede (za to koristimo meditacijo o naravi “jaza” in/ali naravi biti). Če te aspekti (ali kontemplacije) v posamezniku ne resonirajo, potem je taka oseba fetišist in ni primerna za tantrično delo. Če človeka ne zanima Resnica, Resničnost in energijska integriteta manifestiranja teh vrojenih lastnosti, potem res ne razumem, kaj bi počel na tej poti.

OGLAS

Aktivno zavedanje ali preprosto počivanje v enakodušnem zavedanju bo v potencialnem sadhaku ustvarilo “prostor”. Ta modrost se pri ljudeh pojavlja na različne načine in besedil ter učenj o teh modrostih je res veliko. Dobra stvari pri izobilju informacij je razpoložljivost, slaba plat pa je, da ljudje zaradi tega zakrnijo. Razlika med uspešnim sadhakom in tistimi, ki se nenehno pritožujejo kako “to ni delovalo” itd., je, da si uspešen sadhak vzame stvari k srcu in se jim posveti stoodstotno. Vzemimo za primer učenje kot je “obrni zavedanje navznoter in razišči naravo jaza”. To je klasična advaita meditacija—a kaj narediti z njo? Nekdo bo rekel: “Da, da. Poiščeš misel “jaz” in ugotoviš, da ni prisotna… To sem že slišal. Imate še kaj drugega?” Pravi sadhak pa bo usmeril svojo polno pozornost na to in bo raziskoval (in ne bo odnehal), dokler ne raztrgajo sámo strukturo prostora in časa. Vzemimo za primer učenje o brezpogojni ljubezni in sočutju. Nekdo bo rekel: “Da, da, vsi bi morali brezpogojno ljubiti. To je zelo lep sentiment. Veste, jaz sem zelo ljubeč.” Sadhak pa bo o tem tako močno meditiral, da bo postal utelešenje ljubezni in sijal kot sonce. Medtem ko večina postopa naokrog in čaka na neko “skrivno” učenje ali najmočnejšo mantro, pravi sadhaki živijo skrivnosti tako, da uporabijo, kar je že na voljo.

Če nam realizacija naše prave narave ni jasna, potem morda ne bomo mogli neposredno izboljšati situacije, saj lahko kakršnakoli namerna “sila” le okrepi ego. Lahko pa se sprostimo, odpremo in predamo. Moramo sprostiti oklepanje jaza (v smislu osebnosti), se odpreti možnosti, da obstaja “nekaj” večjega ter se odpovedati potrebi, da vedno vemo. Naša prava narava je prav tista svoboda, ki jo ljudje iščemo in to je nekakšna kozmična šala. Zato nam ni potrebno “postati” karkoli drugega kot že smo; moramo le odstraniti ovire, ki vodijo k tej vrojeni modrosti. Četudi nam je naša prava narava jasna ali pa nam ni, bomo kljub temu morali uporabiti meč modrosti (s pomočjo tankočutne pozornosti), da bomo razrešili dele naše biti, ki so skrčeni ali napeti. Zato se lahko odpremo in omehčamo, nato pa poiščemo “kritična” mesta. Ta napeta mesta moramo le privesti v svetlobo zavedanja in se bodo sama od sebe sprostila. Običajno se nam ni potrebo posluževati metod, ki raziskujejo vzroke za ta mesta, saj to običajno spet požene cikel misli in navezanosti. Dovolj je že, da jih vidim v njihovi surovi obliki (brez vseh pripadajočih “zgodb”) in njihove korenine se bodo posušile. Preprosto se sprostite v biti in razpustite napetosti.

V tantri pa se, za razliko od prejšnjega pristopa, ne predajamo več, temveč zavzamemo držo zmage. Vrh tega se tantrik navzame (neke vrste) “napetosti”, zato ne more delovati po liniji najmanjšega odpora. V tem kontekstu je “napetost” energijska frekvenca/vibracija, ki jo sadhak uteleša. Če očisti energijske kanale preteklih napetosti, lahko bolje asimilira “nove” tokove. To utelešenje ni “postajanje”, ampak izražanje. Išta ni nekdo “drug”, temveč razsvetljena oblika vaše prave narave. Nekateri tantriki govorijo tudi z uporabo druge osebe (in nekateri učenci morda morajo razmišljati na ta način), vendar je to le način govora in/ali izraz človeštva.