KRIVDA TER ZAKAJ SE JE MORAMO ZNEBITI

OGLAS

Čustvena stanja, v katerih se znajdemo v življenju, so zelo različna, tako kot so različni doživljaji. Za nas čustva predstavljajo obrambni mehanizem, hkrati pa z njihovo pomočjo kratkoročno »predelujemo« doživeto: čustveni izbruhi namreč sproščajo nakopičeno energijo. Dolgoročno pa z njimi uravnotežamo psihična vznemirjenja, a le, če »znamo« izkoristiti njihovo naravno funkcijo. Če se zadržujemo v čustvenih stanjih preko mere (še posebej v negativnih) in so z nami »kronično«, so vsekakor škodljiva, saj povzročajo samodestruktivnost. Njihove škodljivosti sicer ne moremo izmeriti in si ne predstavljati kako daljnosežne so lahko posledice. Verjetno pa se večina strinja, da imajo čustva veliko moč na psihična stanja nas in posledično tistih v naši neposredni bližini. Kaj, če se njihov vpliv ne neha z našo smrtjo?

V tem razmišljanju se osredotočam na krivdo. Občutek krivde je precej pogosto kronično čustvo. Težava tega občutka je, da večino časa ostaja potuhnjen. Na površje pride, ko vanj »dregne« asociacija (spomin). Ampak ker se to občuti boleče (spomin na nekaj storjenega, na kar nikakor nismo ponosni, oziroma, česar se sramujemo, je vsekakor boleče), občutek hitro stlačimo nazaj, od koder se je dvignil. Tako je krivda v zavestnem delu uma »premalo« časa, da bi lahko povzročila tisti katarzični preboj (»Naj gre k ***** vse skupaj!«), ki nam sicer pomaga pri razreševanju. Naravni namen občutka krivde je (kot sicer iz vsakega čustvenega stanja), da se nekaj koristnega »naučimo« o Sebi in gremo s tem vedenjem naprej, preteklost pa spustimo. To pa je vse prej kot enostavno, zato, prej kot ne, čustva, kot katalizator za duhovno napredovanje, »padejo«. Morda pa bo ta tekst komu olajšal preobrazbo krivde in, zaradi univerzalnosti, še kakšnega podobnega stanja (zamera, obsojanje).

OGLAS

Ponavljam provokativno vprašanje: »Kaj, če se moč občutka krivde ne neha s smrtjo?«

Da bi lahko nadaljevali, potrebujemo nekaj spremljajočih konceptov. Predvidevam, da bralec verjame v reinkarnacijo. In da verjame v nekakšen mehanizem, ki določi okvirje življenja (karma, usoda…). Malo kdo pa ve, da je živel v dvajsetem stoletju astrofizik, ki je s svojo izdelano teorijo podal doslej najboljšo podlago ideji o onostranstvu in reinkarnaciji. Seveda ne gre za »člana vladajoče stranke fizikov«, zato njegove teorije niso uradno priznane, čeprav je možak uporabljal popolnoma enake znanstvene metode pri razvijanju svojih teorij, kot drugi. Gre za Deweya Larsona. Veliko njegovih strokovnih zapisov lahko preberete kar na spletu. Majhen delček njegovega dela, ki ga imam namen uporabiti, je iz njegovega teoretičnega sistema recipročnosti. Ideja je, da obstaja nam poznani pojavni in merljivi realnosti, recipročna realnost. Obe realnosti skupaj tvorita razširjeno fizikalno realnost, v kateri veljajo določena, a recipročna, fizikalna pravila. Nam znano realnost določajo tri dimenzije prostora, ki omogočajo polno prostorsko svobodo gibanja in ena dimenzija časa, ki ne omogoča nobene svobode, ampak smo prepuščeni le njenemu linearnemu »vleku«. Našo realnost bi lahko imenovali »prostor-čas« (ang. »space-time«). Recipročno realnost pa določajo (z našega gledišča) tri dimenzije časa, ki omogočajo polno časovno »gibanje« in ena dimenzija prostora, ki ustvarja linearen prostorski »vlek« (kot potovanje z vlakom). To realnost bi imenovali »čas-prostor« (ang. »time-space«). Ja, tako je, recipročna realnost je onostranstvo – svet med inkarnacijami. Med realnostma prehajamo s postopkoma »rojstvo-smrt« oz. »smrt-rojstvo«. Tako kot ima kovanec dve plati in ozek prehod med obema platéma, pa obstaja tudi v tem razširjenem fizikalnem svetu prehod, skozi katero lahko uidemo kolesju rojevanja-umiranja. Ta prehod najdemo, ko smo (kot duša) na njo pripravljeni; ko ni več nobene potrebe ali obveze po reinkarniranju v fizikalnem svetu. Ko ni več »karme«, bi lahko poenostavljeno rekli. No, tega ne bomo več našli v Larsonovi fiziki. Kaj najbolj pogrešamo, ko se ubadamo z lastno karmo? Informacije! Imamo svobodo akcije (3D prostor podpira akcijo, karma pa se v največji meri oddeluje ravno z akcijo), vendar ne vemo kakšna vrsta akcije (ali reakcije) je za nas najbolj koristna, saj nimamo nedvomnih informacij o vzročnih povezavah med eno in drugo akcijo (ali akcijo in reakcijo). To vedenje nam »manjka«, oziroma prihaja do nas le poČASi; prepočasi po naših merilih, željah; pač na način, kot to omogoča linearni časovni vlek, na katerega nimamo vpliva (Čas celi vse rane. Potrpežljivost je božja mast.). Edino kar nam deloma nadomesti to vedenje, je intuicija. Kako pa je v onostranstvu? Tam je na razpolago vso vedenje hkrati, zato točno vemo kaj, zakaj in čemu se je zgodilo in kako se je treba lotiti naše karme. A ker tam ni akcije, oziroma je ta zelo zelo omejena, kolikor je pač omogoča linearni vlek prostora (na kar nimamo vpliva, podobno kot ne na čas tu spodaj), je nujno treba v ponovno inkarnacijo (razen tega se nam tam vse zdi tako preprosto in niti ne obžalujemo ponovnega rojstva). Če želimo presekati krog ponovnih rojevanj, moramo priti do stanja, kjer »zgoraj« ne bo več želje po akciji.

Pa se vrnimo k našem občutku krivde. Če ga odnesemo s seboj v onostranstvo, povzročimo velik karmični dolg. Zakaj? Ker zgoraj natančno vemo, kako krivični smo bili do sebe in to hočemo nujno popraviti z naslednjo akcijo. Da do tega ne pride, moramo opraviti s krivdo že tu in zdaj. Sami sebi moramo oprostiti vse kar smo storili, na kar nismo ponosni oz. se sramujemo. Ja, to je enostavno reči in težko storiti. Zato naj nam bo v pomoč naslednja ideja.

Stvarstvo je popolno v vsakem trenutku. Ne obstaja takšna pomota, da bi lahko bil katerikoli delček stvarstva, pod danimi pogoji, popolnejši, kot je. Od trenutka, ko je iz semena vzklila kal za bodoče drevo, pa do velikega drevesa, so na klitje in rast vplivali različni pogoji (kvaliteta prsti, kamenje, sosedne rastline s svojimi koreninami in vejami, vremenski pogoji…). A ne glede na vse, se je drevo pri rasti vedno usmerjalo k optimumu. Če je bilo ovir malo in na sploh pogoji dobri, je drevo postalo mogočno in lepo. Sicer pač ne. Izbiranje optimuma je vkomponirana kvaliteta stvarstva. In mi smo del tega stvarstva, zato velja za nas popolnoma enak zakon. Smo najboljši kot je mogoče v vsakem trenutku! Vedno naredimo najbolje kot zmoremo in znamo. Vedno. NI POMOTE! Kaj pa tisti, ki nekaj naredi nalašč in bi sicer lahko naredil drugače? Tudi to je v okvirih istega zakona: v tistem trenutku oseba NI bila sposobna nečesa narediti drugače, kot nalašč. Ta sila je bila močnejša. Če se tega zavemo, zakaj bi potem še hoteli (s)hraniti občutek krivde? To, da bi, če bi se »potrudili«, lahko naredili drugače, ni izgovor, da lahko krivdo ujčkamo še naprej. Ker, drugače bi naredili le v drugačnem stanju – v nekem drugem trenutku. Oziroma, boljše bi naredili le pod boljšimi pogoji. Pika.

Ko resnično ozavestimo nezmotljivo popolnost stvarstva, odvzamemo energijo občutku krivde in to je trenutek, ko sami sebi oprostimo. V onostranstvo prinesena krivda nima več moči in ne zahteva akcije. Spomin sicer ostaja, vendar pa tudi vedenje o zavestni oprostitvi.

Odprimo torej naše predale, poiščimo vse, na kar nismo ponosni. Nato se spomnimo lastne popolnosti in si oprostimo naše ravnanje. Našo »spomladansko čiščenje« pa lahko razširimo še na zamero in obsojanje. Kajti, kot mi, so tudi vsi drugi, ki jim zamerimo ali jih obsojamo, prav tako delček popolnega stvarstva in njihova dejanja so bila glede na njihove pogoje prav tako popolna. Ko bomo odložili ta nepotrebna bremena, pa se bomo že kar takoj počutili veliko lažje in to skoraj dobesedno.