Kruh, margarina in cuker gor

OGLAS

Včeraj sem nakupila še nekaj najnujnejših stvari za naslednja dva tedna, da bomo res lahko ostali doma in ne bomo hodili po nepotrebnem okrog.

In ko sem tako hodila po trgovini gor in dol, se mi je porodilo vprašanje, kaj pa so sploh najnujnejše stvari za naslednja dva tedna? Kaj kupiti, da bomo lahko pre(živeli) v takšnem komfortu, kot smo ga bili vajeni do sedaj?

Kakorkoli že, priznati moramo, da nam ni hudega, da smo se pa navadili na udobje, ki nam ga prinašajo vsakodnevno odprte trgovine, restavracije, bari, da nam je vse dostopno z avtomobili, vlaki, avtobusi, da se lahko odpravimo na dopust, da je vse več ali manj dostopno in na dosegu roke .

OGLAS

In sedaj nam je vse to začasno na nek način odvzeto.

In za marsikoga je to šok. Šok, ker ni več vse samo po sebi umevno. Šok, ker bodo lahko nakupovali samo najnujnejše. Šok, ker bodo mogoče morali kam peš in šok, ker se bodo morali znajti in kuhati s tistim, kar imajo doma. Mogoče celo sami speči kruh in pecivo.

Včeraj sem ob kavi vprašala mamo, kako to, da smo znali nekoč živeti drugače? A smo se res tako spremenili ali pa bi “silom prilike” znali spet tako živeti?

Spomnim se, da so bile trgovine odprte samo do 16h popoldne, vikende zaprte. Spomnim se, da smo imeli na razpolago samo belo ali črno štruco kruha, eno vrsto mleka in jogurte, ki so bili že drugi dan “napihnjeni”. Spomnim se, da smo otroci, ko smo bili pri omi na počitnicah, hodili tri ure peš do trgovine in tri ure peš nazaj in za nagrado dobili žemljo. Da ne omenjam, da smo vse nakupljeno nesli domov v dveh vrečkah.

Spomnim se čudovitih dni brez televizije s peskom na licih in zelenimi hlačami na kolenih. Spomnim se nedelj v krogu tet, stricev, sestričen, bratrancev, ko so odrasli cel dan sedeli v senci in se pogovarjali, otroci pa smo odrajžali po svoje.
In ko smo vprašali omo kaj ima za jesti, nam je rekla: ” Kruh, margarino in cuker gor.” In spomnim se, kako z užitkom smo to pojedli.

Bi znali danes tako preživeti? S kruhom, margarino in cukrom gor? Nam je to, da imamo vsega dovolj in na dosegu roke res dalo svobodo in srečo? Ali pa nam jo je ravno to odvzelo? ❤️