Stari pregovor pravi, da je v vsaki stvari nekaj dobrega . Bo držalo, čeprav priznam, da ko si v tej “slabi situaciji” ni ravno enostavno obrniti svojega duha in gledati na njo pozitivno.
Te dni z veseljem gledam videoposnetke, ki jih objavljajo Italijani iz svojih balkonov, kjer pojejo, igrajo in plešejo stare italijanske pesmi, da si dvignejo moralo. Ni jim lahko te dni, pa vendarle jih verjetno pesem še ni nikoli tako združila kot jih je tokrat, ko ne smejo drug do drugega, ko so si tako daleč, pa hkrati tako blizu.
Tudi v trgovini je bilo včeraj čutiti nekaj drugačnega (pa pustimo tisto brezglavo kopičenje zalog), ljudje so se spoštljivo in bolj pozorno pozdravljali, namenjali so si besede pozornosti in resnične skrbi drug za drugega . Tudi med trgovkami in kupci je bilo čutiti drugačno, bolj spoštljivo (pustimo izjeme, ki verjetno ne bodo nikoli drugačne) komunikacijo, tisto, ko začutiš, ko je nekomu res mar, da resnično vidimo drug drugega in si namenimo dva, tri stavke in ne da samo hitimo drug mimo drugega.
Ko tako gledam ta svet trenutno, začutim ganjenost in hkrati željo, da bi od sedaj naprej bilo vedno tako. Da bi se ljudje spet srčno povezali med seboj, si pomagali in poskrbeli drug za drugega, ne samo zase . Ne samo tako dolgo, dokler bomo morali ostati na svojih domovih. Da bi postalo resnično spoštovanje, ljubeznivost, prijaznost, toplota, resnična skrb za sočloveka, živali in naravo nekaj najbolj vsakodnevnega . Da se povežemo, združimo in družimo, ko bo vsega tega konec in da zaživimo v svetu, ki bo drugačen, kot je bil do sedaj.
