Človek se na zemlji uči različne stvari na različne načine.
Učimo se ljubezni, radosti, sreče, zadovoljstva, uspeha, razumevanja…. Večinoma se učimo skozi trpljenje, izgubo, prevare, konflikte, bolezni, travme, nesprejemanje, nezaželenost, borbo, …Zakaj velja na splošno prepričanje, da se je potrebno dobrih stvari učiti skozi slabe (trpljenje, nesprejemanje,..)?
V kolektivni zavesti velja prepričanje, da se duša največ stvari nauči skozi trpljenje, bolezen, borbo, … in ker smo prevzeli vzorce od kolektivne zavesti, se tudi sami učimo tako, kot so nas učili starši, učitelji, religije, … in posledično trpimo zaradi tega.
V kolektivni zavesti velja tudi prepričanje, da edino skozi trpljenje, bolezen, borbo, izgubo, … se bo duša naučila dovolj, da bo šla skozi dovolj izkušenj, da bo lahko zrasla.
Velja tudi prepričanje, da se nam je edino skozi trpljenje, bolezen, borbo,… dovoljeno učiti in da se edino na tak način lahko naša duša nauči dovolj široko in globoko.
Seveda se nam ni več potrebno učiti skozi trpljenje, bolezen, borbo,… in ostale težke reči, ker smo dovolj trpeli, bili bolni, se borili, … potrebno je le ugotoviti kaj in zakaj se na tak način učimo.
Enako se lahko vse stvari naučimo na lahek način, skozi ljubezen, radost, srečo, veselje, uspeh, zadovoljstvo, mir, varnost, …le odločiti se je potrebno, da se učimo na tak način.
Poglejmo si praktičen primer, zakaj sta dve osebi (odnosi – partnerski, s starši, sodelavci,…) velikokrat v konfliktu.
Vzemimo za primer dva partnerja.
Partnerja skozi konflikt lahko dokazujeta svojo prav in se prepirata zaradi velikih ali čisto majhnih in nepomembnih reči, pa sta še vedno v konfliktu.
Prvo je to, ker lahko dokazujeta, da imata oba prav.
V ozadju je strah, da ne ostaneta brez tistega, zaradi česa se prepirata. Velikokrat nastopa strah, da bomo ostali brez ljubezni in ko se ta strah aktivira, se začnemo prepirati. Zakaj je temu tako, ker hočemo imeti ljubezen v življenju (zavestno), v naši podzavesti je pa lahko spomin, da nismo bili dovolj deležni ljubezni v otroštvu in zaradi tega spomina se lahko prepiramo.
Enako smo lahko bolni, ker s tem dobimo ljubezen in pozornost bližnjih ali tistih, ki hočemo. V obeh primerih se učimo zadržati ljubezen v življenju.
Še eno stvar se lahko učimo skozi konflikt in to je razumevanje drugega skozi konflikt. Najprej pride do prepira in to velikokrat pride zaradi narobe razumljene stvari; na koncu nekako stvari izgladimo.
Bistvo tega je, da se skozi prepir učimo razumevanje drugega, ampak to nam ni potrebno, mi lahko nekoga drugega razumemo tudi skozi ljubezen.
Ko se partnerja več ne ujameta, ne razumeta, gresta narazen in to pride zaradi tega, ker mi ne razumemo, da se samo učimo razumevanja; če je situacija prehuda, gre pa vsak svojo pot. Da bi to preprečili je potrebno razumeti, da se ljudje kot tudi stvari spreminjajo in ko se eden malo spremeni, se drugemu podzavestno vklopi obrambni mehanizem, strah pred izgubo in zaradi tega velikokrat pride do konfliktov. Da bi to preprečili je potrebno skozi božansko ljubezen v sebi razumeti, da če se že spreminjamo, da oddajamo še vibracijo sigurnosti, tako, da se drugi ob naših spremembah počutijo varni in ne zapuščeni.
Naslednji vzrok, da se prepiramo, da smo v konfliktu, je sledeč: ker nam je v podzavesti dolgočasno, ker ni zabavno in nam ni interesantno. Samo te tri stvari so velikokrat vzrok, da sami sprožimo konflikte, ker iščemo zabavo, zanimivost, nam je ure in ure ali dneve še zanimivo razglabljati o temu o čem smo se prepirali – zato, ker nam to dela življenje zanimivo.
Ljudje več ne rabijo gledati dramskih serij, si pač svoje življenje skreiramo, da je drama in imamo veliko »zanimivosti« v življenju, ki jih včasih ni videti ne konca. Vse to delamo (zavestno ali podzavestno), da nam ni tečno in dolgočasno v življenju.
Veliko ljudi rado seže po alkoholu, drogah, … ponavadi zaradi tega, ker ni dovolj zanimivo, zabavno in interesantno.
Pogovor na temo lekcije duše lahko spremljate na forumu Pesem duše.
Avtor: Zoran Zavor
