OGLAS

Vseprisotna je iluzija, da je ljubezen kot čarobna palčka iz pravljice, ki vam bo, če se lahko le nekako dokopljete do nje, pričarala vse, kar si želite: srečo, bogastvo, blaženost ter dobro in srečno življenje za vselej.

To kolektivno zablodo še posebej podpirajo romantične zgodbe in hollywoodski filmi, pri katerih je normalno, da po strastnem poljubu, začinjenem z besedami »Ljubim te. Vedno te bom ljubil/a!«, in poroki sledi srečen konec oziroma za vekomaj srečno življenje brez vsakdanjih problemov.

Ženske zato pogosto vidijo svoje prihodnje “za vekomaj srečno življenje” tako:

»Želim imeti lepo postavo, čudovite lase, privlačnega in bogatega moža. On mi bo kupil lep avto, imela bom veliko denarja, čudovite otroke, lepo hišo in oblačila …«

Povprečen moški ima podobna pričakovanja:

»Želim imeti lepo postavo, močno, mišičasto in atletsko razvito telo, želim biti bogat, imeti dober avto, lepo ženo. Ona me bo ljubila, rodila lepe otroke in vsi nama bodo zavidali…«

Skoraj vsi sestavljamo sezname raznovrstnih želja in zahtev ter pričakujemo, da jih bomo v ljubezni s svojim popolnim partnerjem ali partnerko uresničili.

Glavnina parov tako v zvezo ne vstopa iz ljubezni, temveč iz potrebe imeti nekoga ali nekaj, pridobiti ne kaj, kar jim primanjkuje. Iz želje, da bi nekaj posedovali. Iz potrebe, da bi zapolnili neko svojo eksistenčno praznino. Iz dolgočasja, nemoči ali zaradi ljudi, da bi jih le-ti bolj cenili, ker češ: »Le kaj si bodo mislili o meni, če nimam moža, če nimam žene…«

Moramo se zavedati osnovnega dejstva: če iščemo partnerja s seznamom želja, ki se začne s hočem, potrebujem, daj mi, na tem ne moremo razvijati ljubezni, ne glede na to, kako zaslepljeni smo in kako trdno smo prepričani o resnični ljubezni.

V nasprotju s tem pa nekateri, ki so dosegli tisto, kar so želeli, kot da sploh ne hrepenijo po romantični ljubezni, ampak si želijo le spolne zveze, in še to le od časa do časa.

Zadnjih nekaj let sem spoznala kar nekaj takšnih parov; živijo v zvezi oziroma zakonu, ki so ga sklenili kot dogovorjeno prijateljsko partnerstvo, medtem ko romanco in spolnost zadovoljujejo z nekom drugim v kratkotrajnih avanturah izven te zveze. S prijateljem, in ne z ljubljeno osebo, so ustvarili dom, v katerem so iz polnili svoja materialna in druga pričakovanja stabilnega in srečnega življenja, zato imajo v takšnem partnerstvu tudi otroke. To jih povsem zadovoljuje.

Ali je to prava ljubezen? Ni, vendar je način, na katerega so dosegli skupno srečno življenje, kakršno jim ustreza. Toda četudi so to dosegli zato, ker so se odrekli iskanju prave ljubezni z negotovim rezultatom in ustvarili varno življenjsko zatočišče v prijateljstvu, moramo njihovo odločitev spoštovati.

V ljubezni in tudi v načinu uresničevanja srečnega življenja ni seznamov niti pravil, ki bi veljala za vse enako.