Ljubljeni ti vztrajno kaže pot po mehki travnati preprogi.
Zate je posadil drevesa na obeh straneh poti, da nebi zašel predaleč.
Z vejami se ljubeče sklanja k tebi in te spodbuja na poti.
Skozi liste te nežno boža po licih, ko v nemiru potočiš solzo.
Ne zaustavljaj se pri prvem drevesu, kot da je eno in edino kar ti je dano v življenju.
Naj te njegovo deblo samo spomni na pokončnost tvoje duše in naj širina krošnje odpre širino tvojega srca.
…in ko se vsi zaustavijo, ti pojdi naprej, saj je Ljubljeni to pot odprl zate.
Andreja 🙂
