Ločen partnerski odnos

Naslov vam verjetno zveni nekoliko nenavadno, kajne? Ker, če je partnerski odnos, potemtakem ni ločen ali kako, si mislite. Sama ob svojem svetovanju parom slišim marsikaj neobičajnega in unikatnega. Sicer je res, da poteka partnerska dinamika pri različnih parih pogosto dokaj predvidljivo in utečeno, a način razreševanja zagatnih situacij in premagovanje osebnostnih posebnosti je tisto, kar je unikatno pri vseh parih, saj se spopadajo s neskončnim naborom neznank vsak na svoj način.

Zato moje delo nikoli ne more biti enolično. Ker smo tudi mi posamezniki unikatna bitja in tako imamo tudi sebi lastne preživetvene strategije in metode, kako sploh čustveno in navsezadnje partnersko »preživimo«. Ne moremo pričakovati, kar je sicer najbolj pogosta zmota in iluzija, da je ljubezen našega življenja enaka kot smo mi sami. Ko smo zaljubljeni, smo v to prepričani, realno skupno življenje pa nam vsak dan sproti kaže zmoto. Tako se iluzija popolne enakosti in če hočete zlitosti, drobi košček po košček, dokler sčasoma ne ostane nič kaj dosti več za se oprijeti. Da, še vedno mislim na partnerski odnos, predvsem tisti, ko partnerja živita skupaj, ko se v njuno skupno življenje prikrade rutina in samoumevnost, vsak gib je predvidljiv in vsaka beseda je znana, tudi način, kako jo bo on izrekel že dolgo poznamo in nam običajno gre na živce. In takšnih situacij naveličanosti, brezbarvnosti, skupnih trenutkov brez strasti je vsak dan nebroj. Žalostno, kajne?

Kaj se zgodi, če obrnemo paradigmo skupnega življenja dveh različnih ljudi, ki se imata za zvesta življenjska partnerja na način, da fizično živita določen čas ločeno, nekaj dni skupaj pa spet vsak pri sebi, pa se dobivata na zmenkih in se »kurita«, sta kot novo zaljubljenca? Namensko se odločita, da svojo zvezo negujeta fizično ločena.

OGLAS

Ali je to možno?

Glede na socialne spremembe, ki se dogajajo širše v družbi, vse prisotne nove tehnologije in socialna omrežja, menim da tudi do opisanega partnerskega ločenega življenja ni več daleč. Poznam že posamezne pare, ki tako funkcionirajo. Sta malce starejša od mene, odrasel sin se šola v tujini in sta ostala sama, prazno gnezdo ju je dokaj žalostilo. Začela sta se opazovati kot dva tujca, ki sta sicer skupaj pod isto streho prebila nekaj več kot dve dekadi, a nista več vedela kaj početi eden z drugim. Gospo je skorajda zaneslo v avanturo s sodelavcem, a se je še pravočasno ustavila in se v srčku povprašala, ali je to res bistvo odnosa? Da prevara moža, ki se ji je zdel samoumeven, a ga ima zelo rada. Bilo ji je dolgčas, bila je komunikativna, mož pa bolj »kavčni krompir«, ki se je kvečjemu občasno usedel na kolo, sicer pa je tlačil kavč pod seboj. Streznilo jo je spoznanje, da je lahko partnerski odnos tudi drugačen. Doma je pozvala moža k resnemu in iskrenemu pogovoru. Povedala mu je, da se je skoraj zaljubila v drugega moškega, da si tega v resnici ne želi, ker se želi postarati z njim, svojim možem in da morata najti rešitev, saj se zaveda, da se v prihodnjih skominah ne bo več ustavila. Mož jo je razumel, saj je tudi sam vedno bolj padal v nekakšno čustveno otopelost in brezbrižnost, a jo je imel neskončno rad. Zbrala sta pogum in se odločila, da se razselita, a da še vedno ostaneta par. Kako pa to gre, se verjetno sprašujete?
Žena je odšla v najem, mož je ostal v njunem stanovanju. Postala sta mnogo bolj pozorna eden do drugega, pošiljata si žgečkljiva sporočila in slikice, dobivata se kot dva na sveže zaljubljena študenta dvakrat ali trikrat na teden ter se ljubita in na novo lepita njun partnerski in svež ljubezenski odnos. Trudita se in predvsem se zavedata, da brez iskrene angažiranosti z obeh strani njuna zveza ne bo preživela. Sta strastna, polna energije in svežine, ni jima več mar, kaj bodo drugi menili, predvsem pa sta res pozorna eden do drugega.

Kaj menite vi, dragi moji? Je takšna ljubezen »na daljavo« možna?