To je pogosta dilema mnogih parov. Kaj se zgodi, ko začnemo o tem razmišljati? Običajno smo že dolgo nezadovoljni v odnosu. Tisto, kar nas je združevalo na začetku zveze, se je počasi razkadilo.
Ko smo prišli skupaj, se zaljubili, smo želeli biti kar naprej z ljubljeno osebo. Z njo deliti vse, cele nas. Moški v stanju zaljubljenosti bi vse naredil za svojo drago in ona se cela preda njemu.
Sčasoma se odločimo za skupno življenje, krediti za stanovanje kmalu pridejo na vrsto, otroci, kariera, naši starši, ki se pri nas vse preveč pogosto vpletajo v mlade družine, naša socialna mreža se trga, ker zanemarimo negovanje prijateljstev, saj nam naš dragi predstavlja cel svet v tistih trenutkih opojne sreče. Imamo skupen cilj, tako rekoč projekt. V tem času živimo skupaj po inerciji, osredotočamo se na zastavljene cilje in vzgajamo otroke, ki nas starše sčasoma ne potrebujejo več tako zelo.
Kaj se zgodi z odnosom med njima?
Kot sedaj že veste, ker o tem pogosto govorim in pišem, je potrebno partnerski odnos gojiti, vzdrževati, ga negovati in se z njim ukvarjati. Kako, me sprašujete? Tako, da si vzame par svoj čas zgolj za njiju, da se iskreno pogovarjata in sproti razrešujeta njune razlike, iščeta srednje poti in sklepata zdrave kompromise ter partnerske dogovore, ki se jih nato seveda oba držita.
Potrebno je iskreno in iz srca ozaveščeno spoštovanje različnosti njunih osebnosti in vzorcev, ki jih nosita vsak iz svoje primarne družine.
Kar je seveda zelo težko, ker se tega običajno ne zavedamo in niti ne vemo, kako opaziti močne različnosti, ki so včasih nepremostljive, če se par ne pogovarja in si ne prisluhne z iskreno željo razumeti eden drugega. Nič ne sme postati samoumevno.
Nihče ni samoumeven, sploh ne dva posameznika eden drugemu, četudi delita mizo in posteljo.
Z leti se kopiči jeza, zamere in nezadovoljstvo. Saj kdaj kaj povemo, kaj nas moti ali želimo drugačno komunikacijo, a kaj ko moški in ženske resnično delujemo drugače in odnose razumemo vsak na svoj način, ki je izjemno različen.
Za približno skupen imenovalec se je potrebno prekleto truditi vsak dan sproti in biti ljubeče iskren eden do drugega. Ko začnemo zamere, užaljenosti in to da nismo razumljeni pospravljati pod preprogo, se pod njo kopiči vedno več nezadovoljstva.
Začnemo se spraševati, kaj mi je tega treba? Zakaj nisem slišana? Zakaj dela po svoje, če je rekel, da ne bo? In on se sprašuje, kaj za vraga se ji mota po glavi, ko cele dneve jezno gleda in ko vpraša, kaj je narobe, mu nasikano in tečno odvrne, da ni nič narobe, kar seveda oba vesta, da je laž.
Takole se nam nabira nezadovoljstvo in vse kar smo kdaj povedali ali tudi ne, pa smo mislili, da mora naš dragi kar po čudežu sam od sebe vedeti, včasih eksplodira. Ona po nekaj letih moledovanja in iskanja poti do njega, ki je pogosto sploh ni razumel, kaj bi rada, se odloči, da se loči. Ne glede na posledice ne zmore več biti kronično nezadovoljna in neslišana. Za moškega je to običajno močan šok, saj si ni predstavljal, da je stanju v odnosu tako alarmantno.
Oba sta nad čustvenim in odnosnim prepadom. Kaj storiti, se ločiti ali ne?
Sama vam polagam na srce v takšni situaciji, da si poiščeta strokovno pomoč in da napneta vse sile, da skušata še s pomočjo strokovnjaka, odgovorno prenavljati vajin odnos.
Zakaj to svetujem? Ločite se še vedno lahko, a ob zavedanju, da sta dala vse od sebe in skušala še oblikovati zdrav partnerski odnos na novo daje vseeno vedenje, da ni šlo drugače, če proces preobrazbe ni uspel.
Za kvalitetno partnersko postavljanje odnosa potrebujete voljo, čas, ljubezen, nekaj denarja, predvsem pa zavedanje, da se je v vsakem odnosu potrebno truditi in delati tudi na sebi. Občutki krivde, da se nismo še pravočasno potrudili in smo se prehitro ločili, so lahko neznosni.
