Nihče od nas, ki smo ločeni, ni razmišljal o možnosti razhoda, ko se je poročil. Vsi smo bili bolj ali manj prepričani, da bo naša pravljica »…in srečno sta živela do konca dni« trajala za vedno.
Trenutek, ko ugotoviš, da je odnos razpadel, da je v njem veliko bolečine, jeze, agresije in napadov s strani partnerja in ko veš, da se je treba umakniti iz njega, je izjemno čustveno uničujoč.
Nekateri ta trenutek doživijo, a nimajo moči ali poguma iti ven iz odnosa polnega zlorabe in ostajajo v odnosu, a vedno bolj čustveno in osebnostno uničeni. Drugi uporabijo vso svojo moč in kar je še ostalo volje, da prekinejo toksičen in uničujoč odnos. Še bolj zapletena je celotna situacija, ko so v takšnem odnosu tudi otroci. Ni pomembno koliko so stari, saj začutijo čustveno stisko staršev, ki jo sami ponotranijo, a ker to niso njihova čustva temveč čustva staršev, jih potlačijo ali pa si podzavestno zgradijo neverjetno črne in grozljive scenarije.
Vsak otrok si želi, da bi starša ostala skupaj, ker ne razume, zakaj je prišlo do propada odnosa in kakšne posledice ima na vse družinske člane slab oziroma nasilja poln odnos. Ko pravim nasilje, ni nujno da je zgolj fizično. Poznamo več oblik nasilja kajne? Marsikdo mi prostodušno prizna, da ga mnogo bolj boli čustveno in psihično nasilje, zmerljivke in poniževanja, kot pa če bi dobil klofuto od partnerja.
Manipulacije, laži, izkrivljanje dejstev in na primer slikanje praznih steklenic zdravil za depresijo ali antipsihotike, kar vse potem uporabljajo na sodišču kot dokazno gradivo, da drugi partner ni sposoben imeti otroke v skrbništvu, je res grobo teptanje roditeljskih pravic. Odtujevanje otrok s strani enega starša, ki grdo govori o drugemu, ki ga nekaznovano obtožuje nasilja ali zlorabe, je nedopustno.
Ko se ločimo in četudi nismo razrešili nakopičenih partnerskih zamer, ne smemo dovoliti, da ta strup pronica v odnos do otrok ali v približno skupno vzgojno strategijo, četudi v dveh domovih.
Moram priznati, da sem res ponosna na tiste ločene partnerje, ki kot starši pridejo k meni v Svetovalnico, da bi se naučili, kako sodelovati kot starša in kako oblikovati čim bolj enovito vzgojo za otroke, ki so en teden pri enemu staršu in drugi teden pri drugemu.
Delam tudi s strankami iz tujine, ki so v ločitvenem postopku. Gospod živi v sosednji državi, žena prihaja iz Južne Amerike, njena družina je bajno bogata in je gospa razvajena ter želi tudi v Evropi imeti ves luksuz kot ga je bila navajena imeti znotraj visokih zidov njihove domače haciende. Kar čez noč je dejala možu, da ga sovraži in da se hoče ločiti, pobrati otroka ter oditi domov k staršem. Šok je bil velik, saj jo še vedno ljubi, a se je odločil, da se bo ločil, če se je ona tako odločila, a da ji otrok ne pusti, da bi jih odpeljala. Skril je potne liste otrok, najel odvetnika in začel pravni boj, v katerega ga je porinila žena. Meša se mu, ne ve, česa je sposobna, saj je čustveno zelo labilna in na trenutke, kot pravi nerazsodna, a obenem zelo inteligentna in manipulativna. Trdi, da je dobra in skrbna mama, a se pred otrokoma včasih sama tepe po obrazu ali pa nasilno kriči na moža, se pravi očeta otrok, ki to opazujeta in se histerično odzivata. Bolj, ko mu daje vedeti, da je za njo niče, bolj postaja on močan. Pripravlja se, da ji ne bo pustil odpeljati otrok, saj hoče biti pravi oče, ki bo vedno ob otrokoma in nikoli ne reče nič grdega o njej. Trudi se biti pogumen in hudo mu je, ker mu pred očmi in srcem razpada nekaj, kar je menil, da je sveto in bo držalo za vedno.
Kot pove že naslov, so ločitve čustveno res naporne. Stres je ogromen, neprespanih noči je veliko, ne moremo jesti in plitvo dihamo od vsega hudega. Takšni lahko hitro zbolimo in smo težko ob odraščanju otrok, če postanemo sami čustvene razvaline. Zato je res pomembno, da se vzamemo v roke, poiščemo ustreznega strokovnjaka in se lotimo dela na sebi. Ko smo mi kot starši v redu, so v redu tudi naši otroci!
V branje priporočam tudi moji novi knjigi:
Iskreno o partnerstvu >>
Iskreno o vzgoji in najstnikih >>
