Evangelij po Janezu 1,1-5: ”V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. In luč sveti v temi, a tema je ni sprejela.”
Skoraj 7 milijard ljudi je na našem planetu, in kljub temu človek ni enak človeku. S tem mislim, da je pač vsak prav nekaj posebnega, individuum, božja stvaritev, unikat. Obstajajo sicer podobnosti, predvsem fizične, tudi značajske, a kljub temu nihče nima svoje natančne kopije.
Seveda lahko teh 7 milijard ljudi razdelimo v manjše skupine, glede na določene skupne lastnosti, bravo, pripadnost in ne vem, kaj še vse. Pa recimo, da jih razdelimo glede na sposobnost govornega izražanja. Poznamo ljudi, ki jim govorne veščine ne predstavljajo nikakršnih ovir, jezik jim teče kot namazan, in to ne glede na okoliščine, v katerih se gibljejo. Taki ljudje veliko govorijo, jezik je njihovo najmočnejše orožje, vse prevečkrat tudi orodje manipulacije. Toda o tem malce kasneje. Potem imamo naslednjo skupino ljudi: še vedno so precej »zgovorni«, a znajo tudi molčati in poslušati. Sledi skupina ljudi, ki jim govor predstavljaj največjo oviro v življenju. Namreč, ko želijo svoje misli preleviti v besede, se jim začne zatikati. Zaradi govorne blokade ponavadi ne povedo tistega, kar so hoteli, a popravljati izrečeno, je pretežko. Zato veliko raje molčijo in poslušajo druge. Naslednja skupina ljudi govor uporablja premišljeno. Besede so vedno izbrane, govor je umirjen, držijo se načela – več je manj. Hitrost njihovega govora je morda malce počasna, a znajo povedati bistvo. In so ljudje, ki skorajda več mislijo, kot povejo. In omenimo še skupino ljudi, katerih govor je jasen, moč njihovih besed je magična (v pozitivnem smislu) in skorajda uravnotežena.
Seveda bi lahko s skupinami in razdelitvami še nadaljevali v nedogled, toda poglobimo se tokrat v teh nekaj skupin.
T. i. gostobesedni ljudje, vešči govornih veščin, navdano s svojimi besedami zapolnijo ves prostor, kjer se gibljejo. Sigurno ste že naleteli na kakšnega takega človeka. V njegovi družbi pridete redko do besede, če pa že, potem morate sigurno biti na njegovem govornem nivoju. Zakaj taki ljudje toliko govorijo? Človek, ki veliko govori, še ne pomeni, da tudi veliko pove. Če boste morda dobro prisluhnili, boste pravzaprav ugotovili, da nekdo za govorno sporočilo uporabi »tono« besed, pa bi za isti pomen in sporočilo bilo dovolj le 10 kilogramov. Torej, zakaj toliko besed? Znano je, da kdor ne zna molčati in biti v tišini, beži pred nečim ali pa nekaj skriva, prikriva. Za takšne ljudi je tišina najhujši sovražnik, ker so takrat soočeni sami s seboj – z resnico, pred katero ne morejo pobegniti. Da bi torej ubežali pred samim seboj, govorijo, govorijo in govorijo, obenem pa so ves čas v središču pozornosti, ki si jo tako želijo. Torej, če takim ljudem dobro prisluhnete, kaj hitro lahko ugotovite, da se za vsemi besedami in navidezno živahnostjo in komunikativnostjo pravzaprav skriva en velik strah. Takšni ljudje znajo biti velikokrat naporni, če mi nismo dovolj močni, da se ne pustimo zavrteti v njihove besede. Če ali ko pademo noter, in se tega ne zavedamo, začnemo izgubljati energijo, saj se nenehno trudimo, da bi kaj povedali, pa se ne uspemo obdržati na tej frekvenci, ali pa pademo v občudovanje lažne hrabrosti in spretnosti govorca, kakršni bi želeli biti tudi sami.
In kaj storiti v takem primeru? Ja nič kaj pravzaprav. Lahko se zaščitimo pred verbalnimi napadi človeka, ki manipulira za pozornost in prisostvujemo brez obsodb, če pa čutimo nemoč, je bolje, da poberemo šila in kopita.
Se nadaljuje …
