… nadaljevanje
Beg ni bil nikoli prava rešitev. Morda začasno, toda vsakega čaka soočenje s tistim, pred čimer beži, kar mu predstavlja največjo grozo. Tako da beg ni rešitev, ki bi obrodila sadove. Torej če se navežem na predhodno razkrinkanje »govoračev«, lahko rečem, da je ves strah pred temi ljudmi odveč. Tudi kompleksi manjvrednosti, v smislu, kako vešči in spretni so taki ljudje z besedami, mi pa tako okorni, in še tisto, kar želimo povedati, velikokrat tako čudno izzveni …, so odveč.
Tako malo je potrebno, da dobimo pravo sliko nad situacijo, ki se nam morda zdi v danem trenutku nemogoče rešljiva. Toda, kadar smo »v« samem dogajanju, torej kadar jemljejo stvari »osebno«, težko vidimo izhod iz situacije. Tisti, ki ste prebrali knjigo Don Miguela Ruiza – Štirje dogovori, sigurno veste, o čem govorim – toplo priporočam v branje to knjigo.
Skratka tudi govor je ena izmed veščin, ki jo lahko ali koristimo v dobre namene ali pa z njo manipuliramo in delamo več škode kot koristi. Navsezadnje, poglejte si politike. Vsi govorijo tekoče, povezano, brez zapletov, učeno …, a kaj pa povedo? Nič konkretnega, vsi se z izbranimi besedami izmikajo dejstvom in nas potem z učenimi besedami zmedejo – manipulirajo z nami. Ja, moč besede je resna stvar.
Toda govoriti je ena stvar, znati prisluhniti drugim pa je še dodatna veščina. Prava kombinacija obojega skupaj je zadetek v polno. Zdaj pa se vprašajte, kako dobre poslušalec ste. Ali morda raje govorite kot poslušate druge? Zakaj je tako? Namazan jezik je marsikomu orožje – obramba, da s tem odvzamejo drugim moč besed, ker jih je strah kritike, strah jih je, da bi slišali resnico o sebi. In ker so tako polni samih sebe, ne morejo biti tiho, kaj šele da bi umirjeno prisluhnili drugim. Enostavno ne morejo, ker jim v glavi nenehno odmeva jaz, jaz, jaz, jaz, jaz … Takšni ljudje so navadno slabi prijatelji, ker jim je težko zaupati globoka doživetja, saj nas poslušajo z »osami v tazadnji«, če me razumete. Taki tipi ljudi si navadno izberejo za »prijatelje« ljudi, ki so malo zgovorni, ki ne povedo veliko, zato da lahko oni ves čas govorijo. Z močjo tekočega govora obvladujejo, manipulirajo s »prijatelji«, in jim pomagajo vzdrževati njihovo blokado na grleni čakri, obenem pa s tem ščitijo svoje strahove. Ja, simbioza pa taka. Ti drugi – molčeči spremljevalci imajo namreč tako močno blokado in prepričanje, da se ne morejo govorno razcveteti, da potrebujejo nekoga, ki ima dar govorjenja, da s tem potrjujejo svoj vzorec – ne znam izbirati besed in se izražati … Največji štos pa je, da si nenehno izbirajo za prijatelje ravno take ljudi, ki so boljši govorci. Ha, ha, ha, kdo bi to razumel … No, ko to doživiš na lastni koži, ti je kristalno jasno.
Pomudimo se sedaj še malce pri govornih blokadah. Sigurno ste že kdaj občutili cmok v grlu, ko besede kar niso hotele iz ust in ste jih pogoltnili – zaradi strahu! Točno tako – strah je isti, ki nam preprečuje, da bi povedali tisto, kaj želimo. V nas se je naselil verjetno že zelo zgodaj, v otroštvu, ker bodisi so nas starši vedno karali, češ, da kaj pa govorimo, se smejali našemu govoru, ali pa nam niso pustili do besede, češ, kaj pa ti veš, morda nismo nikoli dobili potrditve ta tisto, kar smo povadli, ali odobravanja … Tako smo začeli dvomiti vase in v svoje znanje, posledično pa postali vse bolj molčeči – tiho v ozadju … in neka blokada je lahko tako močno, da nenehno kašljamo, kadar govorimo, bodisi imamo zelo tih glas bodisi govorimo nerazločno ali pa je naš glas vedno kot da smo na robu joka, še posebno, kadar moramo govoriti pred več ljudmi, ali pa nas je tako strah, da govorimo brez pristanka, vse kar nam pade na misel ali pa z govorom ustvarjamo nadzor nad ostalimi …
A za vsako posledico obstaja nek vzrok. Navadno nas pot raziskovanja blokad vedno pripelje v obdobje prvih sedem let našega življenja, kjer smo se naučili, ponotranjili, sprejeli vse tisto, kar so nam pokazali starši, vzgojitelji, okolica. Če želimo nek vzrok oziroma blokado trajno rešiti, ga moramo razrešiti na energijski oziroma na čustveni ravni, sicer se bo vedno in vztrajno ponavljala v takšni ali drugačni obliki.
Naša prepričanja, ki jih imamo o sebi, so naš najhujši sovražnik. Zato je potrebno spremeniti prepričanje. Torej, če smo do sedaj v javnosti jecljali in imeli šibak glas ali pa smo govorili brez prestanka in se izčrpavali z govorom, je potrebno najprej ugotoviti, zakaj je tako, kdaj se je to začelo, kaj botrovalo temu, da smo »zrastli« s takšno blokado. Šele ko to ugotovimo, lahko zavzamemo novo prepričanje. Prej pa nam ne bodo pomagale niti pozitivne afirmacije, ker jim ne bomo mogli verjeti s srcem, in bo strah ali blokada še vedno ostala nekje skrita. Hja, tudi afirmacije je potrebno znati uporabljati, sicer se lahko zgodi, da z njimi še povečamo svoje negativne vzorce, ali pa afirmacija enostavno ne deluje. Toda o tem morda kdaj drugič.
V kateri koli skupini govorne spretnosti se že nahajate, vedite, da ste tam zaradi določenih vzorcev, ki jih imate, zaradi katerih se izražate okorno, popačeno, s preveč »klatenja prazne slame« ali s premalo besedami … Lahko še naprej občudujete druge, ki veliko govorijo in so »komunikativni« in vedno v središču pozornosti, ali pa se zbudite, in sami naredite kaj na tem, da očistite blokado na svojem grlu in začnete moč govora koristiti na uravnotežen način. Verjemite – manj je več.
Vaš cilje naj bo, da postanete uravnotežen govorec, tak ki zna povedati ob pravem času prave besede, in zna tudi molčati, ko je to potrebno. Namreč zmotno je prepričanje, da bi se morali ljudje, ko smo skupaj, nenehno kaj pogovarjati. Poskusite kdaj biti malce bolj tiho in prisluhniti. Potem boste prej razumeli, zakaj ljudje tako veliko govorimo, ker boste začutili … svoje vzorce.
