Kadar skušamo definirati nekatere pojme, se nam pogosto dogaja, da se definicije, ki se nanje nanašajo, ne ujemajo povsem; včasih se celo izključujejo.
Za primer vzemimo definicijo pojma »zavedanje«, ki ga zahodnjaki običajno razumemo kot »vedenje o obstoju nečesa, do česar pridemo na osnovi kritične presoje«, Krišnamurti pa ta pojem opredeljuje kot »pogled na resničnost, ki je osvobojen vseh idej in sodb«. Tudi religija in znanost npr. opisujeta vesolje popolnoma različno in verjetno niti znanstveni niti religiozni opis ni povsem objektiven.
Hočem namreč reči, da za neko definicijo pogosto stoji več filozofij ali celo interesov, zato je razumljivo, da so si različne in prav je, da ljudje, glede na svoja stališča in prepričanja, sami »izberejo« razlago in/ali definicijo, ki jih o nečem prepriča.
Magija
V Mali splošni enciklopediji (DZS Lj/Prosveta Bg, 1972) najdemo naslednjo definicijo magije: »Magija (gr. mageia), čaranje, čarovništvo, domnevna zmožnost, ki skuša doseči svoj namen s pomočjo skrivnih nadnaravnih sil, duhov in demonov (uporablja razne obrede, formule itd., je kaldejskega izvora in je čez Perzijo in Egipt prišla tudi v Evropo); preneseno – skrivna, neumljiva moč ali vpliv.«
Predmetna definicija je precej negativna in če se opremo nanjo je dejansko videti, da magija z religijo nima prav ničesar skupnega. Videti je tudi, da jo uradna cerkev razume bolj kot čarovništvo (črna magija), se torej od nje distancira, molitev pa ji je postavila kot nasprotje že skozi legendo o spopadu med apostolom Petrom in čarodejem Simonom Magusom, v kateri je Simon Magus pred znatno množico gledalcev naznanil svoj vzpon v nebo, a je zaradi molitve, ki jo je izgovoril apostol, padel nazaj na zemljo.
Popolnoma razumljivo je, da od cerkve ni pričakovati, da bo dejala, da so njeni rituali magijski. Ali gre pri religioznih obredih za magijo ali ne, naj glede na različne poglede na magijo, ki jih bom predstavil v nadaljnem tekstu, presodi bralec sam, vendar pa je dejstvo, da obstajajo filozofski pogledi, ki celo uporabljajo termin »religiozna magija.«
Resnična dimenzija magije
Splošno prepričanje je, da je bistvena razlika med magijo in religijo v tem, da je pri magiji rezultat posledica delovanja maga, pri religiji pa gre za vero v Boga, vendar obe praksi presenetljivo pogosto tudi prehajata druga v drugo.
V obdobju začetkov krščanstva se je dojemanje magije razvijalo, spreminjalo, se religijskim praksam približevalo in se od njih oddaljevalo. Nekatera dejstva govorijo v prid temu, da je celo Jezus, kasneje pa tudi njegovi učenci, širil gnostično obarvano ezoterično učenje, kar so seveda cerkveni očetje, ki jim je nato sledila večina starih in modernih zgodovinarjev, zanikali (M. Eliade: Zgodovina religioznih verovanj in idej II.), gnostika pa seveda elemente magije vsebuje. Šlo naj bi za učenje skrivnih iniciacijskih obredov, razločevanje vernikov, zaobljubo molka itd. V Svetem pismu najdemo napotke Jezusa, ki je svoje učence učil, naj brezplačno zdravijo bolne, zgodnja krščanska cerkev je izganjala iz ljudi tudi »duhove«, vendar pa je kmalu postalo izkazovanje neobičajnih sposobnosti sumljivo; lahko so sicer veljala za obeležja svetosti, lahko pa so bila »prepoznana« kot pakt s hudičem, zato magija v obdobju do renesanse, ko je prišlo do njenega preporoda, prav gotovo ni pretirano cvetela.
Za preporod magije v renesansi gre zahvala ponovnemu odkritju Corpus Hermetikuma, zbirke skrivnega znanja, pripisanega egipčanskemu magu in preroku Hermesu Trismegistosu, katerega je filozof Marsilio Ficino leta 1463 prevedel v latinščino. Pri tem pa je morda najbolj zanimivo to, da ima Corpus Hermetikum korenine tudi v krščanstvu; dolgo so namreč mislili, da gre za egipčanske nauke, Izak Casaubon pa je leta 1614 dokončno dokazal, da gre v Corpus Hermetikumu za pretežno grške teorije, povzete iz Platonovih knjig, deloma pa za krščanski nauk, povzet po svetih knjigah.
Renesančni filozof Giovanni Pico della Mirandola, je npr. takrat magijo definiral takole: »Magija je aktivnost človeka, ki zmore s pomočjo vedenja o najbolj skrivnih misterijih razsvetliti božansko prisotnost v vsakomer in v čemerkoli.« Za mage tega obdobja so npr. veljali Paracelsus – najslovitejši zdravnik tistega časa, zdravnik in alkimist Cornelius Agrippa (po smrti so mu pripisovali nekromantijo in čarovništvo), filozof Marsilio Ficino …
Za ilustracijo njihovega delovanja in odnosa do magije si oglejmo nekaj njihovih stališč:
– po Paracelsusu je človek tisto, kar si zamišlja da je; po principu simpatije je način približevanja Bogu ta, da človek o sebi misli kot o božanskem bitju.
– Agrippa v svojem delu Okultna filozofija razlaga mehanizme delovanja t.i. religiozne magije v temle citatu: »….svete besede (kolikor so zgolj besede) pa magijske moči ne posedujejo same po sebi, ampak imajo v sebi neko skrito, iz božanstva izvirajočo silo, ki učinkuje v duši tistega, ki se ji obrača v veri. Te besede so vodilo, po katerem se skrite sile Boga prelivajo v tiste, ki s pomočjo vere poslušajo očiščenih ušes in imajo najvišje kreposti… Kdor sedaj najvišje besede ali imena rabi v skladu z zahtevano čistočo srca na pravilen način in po običajnih predpisih, bo dosegel in izpeljal mnogo čudežnega.«
Vidimo torej, da magija v renesansi še zdaleč ni pomenila negacijo božjega univerzuma in da je sporno že splošno prepričanje, da je glavna razlika med magijo in religijo v tem, da temelji religija, za razliko od magije, na veri. Če se opiramo na tedanje poglede, bi lahko magijo opredelili kot dejavnost, pri kateri skuša človek (mag) z določenimi postopki in pripomočki preseči »naravni red stvari«, fizikalno vzročnost, časovno umeščenost …, duhovno dimenzijo pa ji daje drugi cilj maga – spreminjanje samega sebe. Da je magija v vzvišenem pomenu »pot k sebi«, pa ugotavlja tudi C.G.Jung.
Zanimivo je, da so nekatere magijske postopke, ki ne sodijo v religiozno obredje, uporabljali tudi posamezni duhovniki tistega časa. V Slavi Vojvodine Kranjske npr. Valvasor navaja, da so v skladu s takratno magijsko prakso številni duhovniki uporabljali lističe z napisanimi besedami zoper različne bolezni (vročica, zobne bolečine, gliste, padavica …); zanj je bilo to Pacta Diabolica implicita pseudo sancta (navidezna sveta zveza). In Slava … seveda ni edini vir, ki navaja takšne stvari. J. Gruden npr. v knjigi Praznoverje in mistiške sekte v protestantski dobi (Izvestja muzejskega društva, Ljubljana 1908) pravi, da je Mekinjska opatinja Suzana Oberburger posedovala cel sveženj listov, popisanih s praznovernimi reki, znamenji in krogi. Podobne informacije dobimo tudi iz vizitacijskih zapisnikov Pavla Bizancija, v katerih pravi, da so mnogi župniki v času njegovega vizitiranja posedovali tudi knjige »kabalistične in čarovniške vsebine«.
Šele kasneje, v stoletjih po renesansi, je začel človek elemente magije masovno uporabljati na poti do moči in oblasti.
Črna in bela magija
Univerzalni zakoni vedno ostajajo isti, ne glede na to, ali so uporabljeni v dobre ali slabe namene. Od tod tudi izvira pojmovanje črna in bela magija.
Če mag koristi svoje moči v dobre namene, govorimo o t.i. beli magiji, če pa mag koristi svoje sposobnosti v »zle« namene, govorimo o t.i. črni magiji, tisti, kateri pa se s tovrstnimi rečmi ukvarja, dobi etiketo čarovnika ali satanovega zaveznika. A ljudje dobro in/ali slabo prepoznavamo različno.
Zato je morda boljše merilo kategorizacije magije v črno ali belo to, ali z nekim magijskim postopkom posegamo v svobodno voljo posameznikov oziroma množic, ali ne.
Po tej kategorizaciji je jasno, da je črna magija danes v vsakdanjem življenju še kako prisotna, le da ji pogosto ne pravimo več magija, ampak uporabljamo zanjo besede, kot so marketing, reklama ipd. Vsaj jaz doživljam agresivne reklame in medijski sistem vsiljevanja vrednot in potreb, s katerimi te zainteresirani prisilijo da npr. kupuješ stvari, ki jih sploh ne potrebuješ, kot črno magijo.
Kar se tiče področij dela z energijami, zdravilstva … pa ima po mojem mnenju etiketo črne magije vsako delovanje, pri katerem, npr. s tehnikami dela na daljavo skušamo spreminjati posameznike po svojih merilih dobrega/slabega, ne pa tudi splošno simptomatsko zdravljenje, pri katerem si klient pomoči želi; nekatere sicer terapevt s tem dejansko prikrajša za izkušnjo osebnostne spremembe, a dejstvo je, da marsikateri oboleli na spremembo ni pripravljen, niti zanjo zrel.
Po mojem mnenju delujejo v sferah črne magije tudi nekateri vedeževalci. Nanje se namreč obračajo v glavnem ljudje s slabo samopodobo in temu primernem samozaupanjem in vedeževalec, ki na podlagi svojih napovedi neposredno usmerja akcije klienta, grobo posega v njegovo svobodno voljo.
Seveda pa stvari ne gre posploševati in magijo danes (ponovno) obravnavati zgolj v negativnem kontekstu, saj jo marsikdo uporablja v skladu z načeli, ki niso sporna.
Kaj pa relacija magija – znanost?
Včasih se pokaže, da tudi znanost z magijo ni tako sprta, kot bi človek pomislil na prvi pogled. Profesorica Betty Teeter Dobbs je s svojo publikacijo The foundation ob Newton alchemy sredi 20. stoletja javnosti podala nekaj osupljivih izsledkov. Newton naj bi v svojem laboratoriju izvajal operacije, opisane v alkimistični literaturi »v obsegu, ki ne pred njim ne za njim ni bil nikoli dosežen!« Newton je upal, da mu bo alkimija pomagala odkriti ustroj mikro univerzuma, tako, da ga bo kasneje lahko uskladil s svojim kozmološkim sistemom. Bil je prepričan, da je v začetku »Bog nekaterim izbrancem zaupal skrivnosti naravoznanstva in religije«. Ta vednost se je nato izgubila, pozneje je bila spet najdena in takrat so jo vnesli v mitične pravljice in izreke, kjer je ostala skrita neposvečenim. Zato je Newton pregledoval predvsem najbolj ezoterična področja alkimistične literature v upanju, da vsebujejo prave skrivnosti. Nekatere ezoterične aksiome, kot so razodetje oziroma transmutacijsko načelo, je vključil tudi v svoje fizikalne razprave. Tako v Optiki (Opticks 1704) piše, da je »spreminjanje teles v svetlobo in svetlobe v telesa popolnoma v skladu z naravnimi zakoni, kajti narava se zdi očarana nad transmutacijo.« Dobbsova celo trdi, da je bila Newtonova alkimistična misel tako trdno utemeljena, da ni nikoli spodbijal njene splošne veljavnosti. Še več, po svoje lahko večino Newtonovega dela po letu 1675 razlagamo kot dolgotrajno prizadevanje za združitev alkimije in mehanične filozofije – fizike.
Moderna fizika (npr. D. Bohm) pa odkriva, da izvira materija iz zavesti, ki ji nekateri pravijo Bog, drugi univerzalno informacijsko polje, tretji vzročna sfera …, s to zavestjo pa je prepojeno vse – to pa je temelj vsesplošne povezanosti, ki jo obravnava holizem; materija je proizvod zavesti, vesolje, katerega lahko v celoti razumemo in rekonstruiramo iz vsakega njegovega delca, pa rezultat razumnega načrtovanja. Pri vsem skupaj ima bistveno vlogo opazovalec. Ta teorija pa je sila blizu osnovnemu zakonu Corpus hermetikuma, oziroma Tabule smaragdine:
»Kar je nižje, je enako višjemu, in kar je višje, je enako nižjemu, zakaj iz ene stvari izhajajo vsa čudesa.«
