Kreiranje realnosti – I. del

Kaj nas tako trdno zadržuje v realnosti, kakršno živimo?
Skupni imenovalec treh meni znanih kvantnih teorij o ustroju vesolja je, da realnost, kakršno doživljamo ni edina, ampak obstaja še neskončno drugih. Tistemu, kar se nam dogaja, dajemo »življenje« sami s svojo energijo / pozornostjo. 

Seveda bo zdaj kdo rekel – to ne more biti res, stalno izvajam vizualizacije »boljšega« življenja, pa se ne spremeni prav nič.

Kje je torej haklc?
Haklc je v tem, da je tisto, kar se nam dogaja projekcija programov naše podzavesti. In v naši podzavesti so tudi naša najgloblja prepričanja, vključno s tistim, kaj je mogoče in kaj ne; kaj lahko storimo in kaj ne. Ta pa so pogostokrat znatno drugačna od tistih, ki jih imamo na zavedni ravni. Primer: Obstaja kup ljudi, ki se deklarirajo kot ateisti, ko pa pride do resne ogroženosti, se ozirajo v nebo in upajo na pomoč od tam.

OGLAS

A pojdimo od začetka.
V ezoteričnih krogih in nekaterih vejah eksaktnih ved je razmeroma znano, da otrok, predvsem v prvih treh letih življenja, realnost zaznava drugače kot večina odraslih – na bolj eteričen način, v katerem materialni objekti/subjekti nimajo jasnih meja, percipirajo pa še kup bitij manjše gostote, kot je tista, potrebna za zaznavo prek petih čutov. Zaznava prek petih čutov ni edina, s katero »razpolaga« človek. Drugi dve sta še subliminarna zaznava (kombinacija zaznave prek avričnega polja in živčnih povezav med čuti in možgani) ter intuitivna.

Pri otroku je poleg zaznave prek petih čutov v prvi fazi zelo aktivna subliminarna zaznava, ker pa njegovi možgani še ne proizvajajo beta možganskih valov, ki nas sicer na nek način »držijo« v fizičnem svetu in gama valov, značilnih za »pozornost« ampak zgolj valovanja nižjih frekvenc, je otrok v tej fazi močno podvržen vsem oblikam sugestij, od čisto energijskih, ki prihajajo iz kolektivnega polja zavesti, v katerem živimo, prek polja družine, do sugestij, ki so posledica neposredne komunikacije otroka s starši.

Tako se začne programiranje na zgolj materialni svet:
– Ko se starši ukvarjajo z otrokom, ves čas usmerjajo njegovo pozornost nase in na različne materialne stvari (duda, ropotulja, …). Na ta način ga torej ves čas usmerjajo na materialno realnost, ob aktivacijah otrokove pozornosti pa se otrok potem spontano usmerja zgolj na materialno, hkrati pa se postopoma začnejo pojavljati možganska valovanja višjih frekvenc, ki nazadnje to usmeritev »fiksirajo«.
– Na nezavedni ravni vstopajo v otroka programi kolektivnega polja s svojimi pravili. Glavna poanta teh pravil pa je, da svet in življenje v njem je, kakršno je, in če hočeš v njem funkcionirati, se mu moraš prilagoditi.
– Družina je psihoenergijska celota in programi družine se na nezavedni ravni prenašajo na otroka. Če »svet je, kakršen je« in se mu moramo prilagajati, je jasno, da v večini družin prevladuje identiteta žrtve.

Za obe najbolj pomembni polji, ki nas v zgodnji fazi na nezavedni ravni programirata je značilno, da zato, ker sta, kakršni sta, v osnovi zanikata osnovno kvantno postavko, da je »vse mogoče«. Ko se program tih dveh in drugih, podobnih polj (recimo polje socializacije) v otroka dodobra vtisnejo, postane zanj mogoče le še tisto, kar pravijo ti programi in starši. Starši pa tudi na zavedni ravni načeloma ne spodbujajo otrokove kreativnosti in drugih potencialov, pač pa mu v želji, da odraste v čim manj problematičnega mladeniča / mladenko, bazično kreativnost, domišljijo, ki je osnova kreativnosti in originalnosti … celo zadušijo. Od otroka že zgodaj pričakujejo »resnost«, »odgovornost«, »objektivnost«… in nazadnje ga vzgojijo v mladeniča / mladenko brez domišljije, zavedanja lastnih hotenj, resnega, skratka idealnega za vključitev v robotizirano družbo, katere glavna značilnost je identiteta žrtve. Kdor je žrtev, pa nima resnične odgovornosti za svoj lajf, ampak je njegova odgovornost zreducirana na upoštevanje pravil družbe, v kateri itak ne moreš ničesar narediti, ker svet pač je, kakršen je.

Intuitivna in subliminarna zaznava zakrkneta in v glavnem se začne opirati le še na pet čutov, ki pa pravijo, da je svet takšen, kot je videti – poln omejitev, poln nekih kriterijev, ki jih moraš izpolnjevati, da veljaš za v redu osebo, poln stresa, strahu …

To so glavni razlogi, zaradi katerih dejanske zavestne manifestacije malokomu uspejo. Na najglobljih podzavestnih ravneh v resnici ne verjamemo, da lahko karkoli spremenimo.

Se nadaljuje…

Avtor: Tadej Pretner
www.tadej-pretner.com