Že bežen pogled na navedene postavke nam »izda« njihovo skupno točko, ki je fizično telo. Poleg telesnih napetosti namreč čustvena in mentalna stanja tvorijo nevronsko povezavo, ki je seveda v telesu, za nameček pa programi nevronskih mrež vplivajo na našo percepcijo zunanjega sveta, ki se začne na telesni ravni oziroma na ravni celic – celični receptorji se namreč ob vsakem zunanjem dražljaju, v skladu z našimi programi, samodejno vklapljajo ali izklapljajo, na tej osnovi pa temelji naša interpretacija sveta in naši odzivi na dražljaje.
Vklopi/izklopi posameznih receptorjev v nas sprožijo ustrezen čustveni in miselni odziv, vse to pa je običajno vsaj 95% podzavestno. Ampak ti samodejni odzivi nas držijo v realnosti, kakršno živimo in zaradi njih ponavadi kaj dosti ne moremo spremeniti. Zato naše življenjske namere v glavnem niso naše, ampak delujemo pod taktirko različnih polj realnosti (glej III. Del).
Kaj je torej treba storiti, da bodo naši odzivi v večji meri zavestni, polje zavestnih izbir / manifestacij pa tako povečano?
Predvsem se moramo deidentificirati od telesa kot takšnega in vanj (spet) naseliti zavestnost. Do tega sicer prihaja ob izvajanju procesa prisotnosti (glej IV. Del), vaj sproščanja in vseh oblik procesiranja ujejetih čustvenih energij, obstajajo pa tudi vaje neposredne deidentifikacije s telesom. Teh tule sicer ne bom opisoval, a gotovo je omembe vredna povsem preprosta vaja, ki jo lahko izvajamo ob številnih priložnostih (vožnja z avtom, gledanje TV …). Povsem enostavna je – treba je le naseliti zavestnost v telo – gledamo recimo TV, hkrati pa vzdržujemo pozornost v celem fizičnem telesu. Tako usmerjena zavestnost nas hkrati dela budne, tako da ni nikakršne bojazni, da bi bila v primeru, če jo izvajamo med vožnjo avta, sama vožnja kaj manj varna. Priti moramo le do stopnje ustrezne rutine, pri kateri nam vzdrževanje zavedanja v telesu ne predstavlja napora. Po cca treh mesecih izvajanja te preproste vaje bomo zlahka opazili, da je v odnosih naših reaktivnih odzivov manj in da se nam torej povečuje moč izbire načina odziva na zunanje dražljaje.
Druge pomembne komponente zavestnih manifestacij
1. KAIZEN princip
Ko se posamezniki naučijo prvih korakov zavestne manifestacije, jih seveda želijo preizkusiti v praksi. V urbanih sredinah je pogostokrat problem najti parkirno mesto in idealna priložnost je poskus manifestacije prostega parkirnega mesta. Večina pri tem uspe. A ljudje, ki s svojo realnostjo niso zadovoljni, si seveda želijo velikih sprememb. Ko pa poskusijo manifestirati kakšno večjo življenjsko spremembo, uspeha ni, pa čeprav so vsi osnovni principi manifestacije v obeh primerih enaki.
Zakaj torej pri poskusu manifestacije »večjih« stvari pogostokrat ne uspemo?
Kadar se človek v vsakdanjem življenju počuti poraženca, ko je navajen skromnosti …, so na to realnost programirani tudi njegovi celični receptorji, nevronske mreže, čustva in misli. Ko skuša s procesom zavestne manifestacije doseči velik cilj, je običajno neuspešen zato, ker ga preprosto ne podpirajo njegovi programi. Zavestno si torej spremembe želi, podzavest pa spremembe ne podpira. In potem seveda misli, da metoda ni dobra. A temu ni tako.
Realnost, ki jo živimo, pa privlači naša podzavest. Včasih se zgodi, da zadan cilj celo uresniči/manifestira, vendar pa osvojene pozicije ni sposoben obdržati. Takšne primere pogostokrat vidimo v svetu športa, ko posamezniki, ki izhajajo iz skromnega okolja v športu uspejo, zaslužijo veliko denarja, po končani karieri pa zelo hitro bankrotirajo. Razlog je enak – njihova podzavest ne podpira obilja in ga dojema kot stresni faktor. Ker se želi telo stresa znebiti, podzavestno kreira situacije, skozi katere denar izgubi. Lahko bi torej rekli, da v umu preprosto nimamo prostora za večjo spremembo. Če pa v umu nimamo prostora, nimamo niti potrebne energije – prišlo bo do demotivacije in niza problemov, ki iz tega izhajajo.
Tudi skozi ta argument torej vidimo, kako pomembno je ob procesih manifestacije delati na procesiranju ujete čustvene energije in naseljevanju zavestnosti v telo.
Da prebrodimo navedene težave, nam je lahko v pomoč princip kaizena. Kaizen izhaja iz LaoTsejeve misli, da se pot, dolga 1000 milj, začne s prvim korakom. Govori o tem, da moramo takrat, ko smo usmerjeni na velike cilje, delati majhne korake in majhne iniciative, ter se ukvarjati z navidez trivialnimi stvarmi. Kaizen je precej raziskan v poslovnem svetu. V Toyoti recimo kompletno poslovanje sloni na kaizen principu. Vse bazira na majhnih izboljšavah, ki naredijo veliko sliko. Pomembno je, da ne usmerjamo pozornosti na velike stvari in cilje, kar ne pomeni, da nimamo ozaveščenih. Vendar pa moramo biti pri praktični izpeljavi sprememb usmerjeni na manjše izboljšave, ki jih naš um podpira in se potem transformira ter navzame zmagovalne mentalitete tudi skozi te izboljšave. Takšna usmeritev jamči, da bomo precej hitreje kot sicer dosegli velike cilje, ki bodo trajni in nam v življenje prinesli trend obilja. Paralelno pa moramo seveda obračunati tudi z našimi prepričanji, da majhne stvari niso pomembne in je zanje nesmiselno tratiti energijo.
Se nadaljuje …
Avtor: Tadej Pretner
www.tadej-pretner.com
