Poanta obeh načinov kreiranja realnosti je, da imamo do naše kreacije odnos, kot da že obstaja. Če čutimo, da smo postopek kreacije po eni ali drugi metodi izvedli zbrano, ni razloga, da ga ponavljamo. Dobro pa je, da vzdržujemo stanje, kot da želeno že obstaja.
Pri metodi lovljenja resonance z želenim poljem realnosti, v grobem opisani v VI. delu, je vzdrževanje takšnega stanja enostavno – čim večkrat si zamislimo želeno situacijo in se z njo čustveno identificiramo.
Metoda, pri kateri mentalno kreacijo predamo univerzalni zavesti pa je že sama po sebi zahtevnejša in vsebuje noto nepogojenosti. Zato vzdrževanje stanja, kot da želeno že obstaja na način, pri katerem aktiviramo čustva v povezavi z želenim stanjem, ni v duhu same metode. Ko namreč »lovimo« želena polja, so le ta sprožilec naših pozitivnih čustev, ki se torej pojavijo kot odziv na neko želeno zunanje stanje. Ko pa govorimo o nepogojenosti, pa zadovoljstvo / izpolnitev prihaja iz naše notranjosti, kot odraz stanja zavesti, v katerem smo. Seveda večina, ki kreira realnost po metodi predaje namere univerzalni zavesti duhovno še ni na ravni zavesti, za katero je takšen način čustvovanja značilen, a prav je, da sledimo načelom tega stanja.
Zato pri tem načinu vzdržujemo stanje, kot da so se stvari že zgodile tako, da v meri, ki se nam zdi potrebna, uporabimo tole metodo:
- Popolnoma se umirimo in vizualiziramo prizor, ki smo ga pri sami tehniki, predali univerzalni zavesti.
- Ob nekoliko globljem vdihu v mislih ponovimo izjavo, ki smo jo pri tehniki uporabili.
- Ob izdihu se zazremo na morebitne energijske spremembe v telesu.
a) Če se spremembe ne pojavijo, je vse v najlepšem redu in želena kreacija je »na poti« uresničitve.
b) Če se spremembe pojavijo, je to znak, da naša podzavest ne podpira stanja, kot da se je želeno že zgodilo. Vse, kar je potrebno narediti je, da energijske spremembe zbrano opazujemo in dovolimo, da izzvenijo. S tem, ko izzvenijo, so energijsko kolapsirale podzavestne sile, ki »niso sodelovale« v naši nameri.
Kljub temu, da se morda energijski odziv ne pojavi, vajo vseeno ponovimo vsak drugi dan. Življenje je namreč dinamično in pogostokrat se v toku vsakdana v zaradi takšnega ali drugačnega vzroka na določene zunanje dražljaje odzovemo na način, ki lahko ponovno prebudi samosabotirajoče energije.
PRAKTIČEN PRIMER TEHNIKE KREIRANJA REALNOSTI, PRI KATERI »LOVIMO« VIBRACIJO ŽELENEGA POLJA
Glede na to, da se je običajno lotijo razmeroma neizkušeni posamezniki, je smiselno, da uporabijo predmet, ki bo vez med njimi in želeno realnostjo. Idealni za to so kristali.
Celoten postopek poteka takole:
1. Kreacija mentalne afirmacije / namere v formi kratkega in jasnega stavka v sedanjem času in izbira želenega prizora (glej VI. del)
2. Seveda priporočam preverbo namere, vsaj s trditvami, navedenimi v III. delu.
3. Izbira primernega kristala:
- Univerzalna je kamena strela, ki jo lahko uporabimo za kreacijo česarkoli.
- Lahko izberemo kristal, katerega oblika simbolično »podpira« želeno realnost (okrogli kristali – priklic dobrin, reproduktivni sistem; jajčasti kristali – kreativnost; trikotno oblikovani kristali – zaščita; podolgovati kristali – izboritev dobrin; itd.).
- Priporočljivo je izbrati kristal, ki so ga tradicionalno uporabljali za uresničitev določenih ciljev (avanturin – kvalitetni odnosi, igre na srečo …; malahit – zaščita pred boleznimi; itd.
4. Sproščeno sedemo, s hrbtenico pokonci, v levi (sprejemni) roki, držimo kristal. Če gre za kameno strelo ali katerikoli drug podolgovat kristal pazimo, da je obrnjen pokonci. Popolnoma se sprostimo in usmerimo pozornost na energijo kristala. Začutimo njegove vibracije in se jim popolnoma prepustimo.
5. Ko smo se vibraciji kristala popolnoma prilagodili oziroma zavibrirali skupaj z njim, položimo kristal v desno (oddajno) roko in ga namestimo na področje solarnega pleksusa. Preko desne roke, s katero pokrijemo kristal, pa položimo še dlan leve roke.
6. Mentalno se preselimo v kristal (vanj usmerimo pozornost) in poskusimo videti kristalno strukturo. Če smo resnično v alfa stanju, to ne bo težko, saj je v tem področju možganske aktivnosti vizualizacija zelo olajšana. Predstavljamo si, kako se kristalna struktura odpira in je pripravljena, sprejeti naš program.
7. V kristalu si predstavljamo izbrano vizualizacijo. Če nam je ljubša vizualizacija, v katerem smo del želenega prizora (glej VI. del) lahko kristal z vdihom povečamo, tako da dosežemo predstavo, v kateri je kristal zelo velik, mi pa smo v njem – na ta način precej lažje vizualiziramo situacijo, v kateri smo del želenega prizora).
8. V mislih izrečemo izbrano izjavo in se čustveno identificiramo z želenim stanjem (recimo čustvo zadovoljstva, ker želeno »že obstaja«). To stanje vzdržujemo, dokler nam to dopušča zbranost oziroma dokler ne začutimo, da je dovolj.
9. Če smo predhodno kristal povečali, ga sedaj pomanjšamo nazaj na njegovo osnovno velikost. To naredimo tako, da vdihnemo, se z vdihom zavemo meja (povečanega) kristala, nato pa te meje z izdihom skrčimo v običajno velikost. Če pa nismo uporabili tehnike povečanja kristala, nanj le usmerimo pozornost in si predstavljamo, kako se kristalna mreža zapira z zavestjo, da je program sprejela.
10. Stanje, kot da se je »želeno že zgodilo«, vzdržujemo tako, da kristal čim večkrat vzamemo v roke, se zavemo, za kaj je programiran in se čustveno identificiramo z občutkom, da želeno že imamo.
Avtor: Tadej Pretner
www.tadej-pretner.com
