Marjan Ogorevc razloži, kaj pomeni osvobajanje iz matrice

OGLAS

V filmskem svetu Matrice je človeštvo ujeto v simulirani resničnosti, ki jo upravljajo inteligentni stroji, te pa vodi umetna inteligenca. Ustvarili so simulacijo sveta ali matrico, da bi ljudi zasužnjili in njihove možgane uporabljali kot vir energije. Tako v filmu kot tudi v realnem svetu večina ljudi živi svoje življenje, ne da bi vedela, da je vse, kar doživljajo, le virtualna iluzija.

Prav zato, ker ne vedo, kako je živeti izven simulacije, se ne zavedajo, da jim sistem, ki je v osnovi naravnan na to, da več vzame kot ponudi, dobesedno vampirsko požre del energije. Ker smo programirani in delujemo v skladu s tem, kako sebe dojemamo z vsemi omejitvami, tudi ne iščemo izhoda iz tega stanja.

Premalo se zavedamo svoje moči, ki jo imamo samo s tem, da se zavedamo svoje prave narave.

OGLAS

Osvobajanje iz matrice, ki ga Marjan Ogorevc predstavlja v svoji knjigi Izhod iz matrice, predstavlja notranjo in zunanjo bitko za osvoboditev od iluzij in lažnih omejitev, ki nas obdajajo. Glavna tema ali rdeča nit knjige je iskanje resnice in samospoznanje.

Pogoji za osvoboditev iz matrice

Eden pomembnih pogojev, da se osvobodimo ujetosti v matrico, je zavedanje in način, kako se dvigniti nad sodobno tehnologijo, ki nas želi narediti odvisne in je temelj transhumanizma.

Na vse skupaj lahko gledamo na dveh ravneh. Prva je raven petih čutil, ki nam pove, da ta razvoj tehnologije nekam vodi, da se razvija spontano in naključno. Drugi način je, da smo v razširjenem stanju zavesti, kar nam omogoča celostni pogled na vse. Tako lahko vidimo, da je razvoj tehnologije in umetne inteligence ob dobrobiti za človeštvo hkrati tudi podlaga sistemu matrici, da nas drži ujete vanjo. Vse bolj in bolj nam postaja jasno, kam nas vodi ta ujetost.

Šteje samo lastna izkušnja

Marjan pravi, da vam lahko samo predlaga, kaj lahko naredite, da postanete vse bolj svobodni, da postanete orli, ki letijo. Vse, kar predlaga, je samo njegov pogled na to. Nastal je na podlagi njegovih lastnih izkušenj in spoznanj. Izkušnje ni mogoče prenesti na drugega, samo lastna izkušnja šteje.

Zato vam podaja nekaj smernic:

Naučite se živeti bolj kakovostno, biti srečni in ostati v ravnovesju v vsaki situaciji.
Naredite vse, kar lahko, da ostanete duševno in telesno zdravi.
Izboljšajte partnerske in druge odnose.
Trudite se razumeti svet.
Postanite neodvisni in svobodni ter poiščite smisel življenja.
Bodite koristni za družbo.
Pospešite evolucijo zavesti.
Nič ne prihaja od zunaj, vse je znotraj nas, zato nam prepričanje: »Srečen bom, ko se bo uresničilo to ali ono, ko bo partner drugačen, ko bo država bolj urejena, ko bodo davki nižji …«, nikoli ne bo prineslo sreče. Pričakovanje, da nas bo osrečil nekdo od zunaj, je utopična ideja. Utopija je dežela, ki ne obstaja.

Znebite se potrebe po tem, da bi dokazovali, da imate prav

Ko imamo potrebo dokazovati svoj prav, smo že ujeti, ker imamo takrat ob tistih, ki nas hvalijo, tudi nasprotnike. Če smo ponosni na svoje dosežke, smo spet ujeti v mrežo. Včasih vidimo na televiziji športnike, uspešne gospodarstvenike, znanstvenike, ki jih uspeh ponese in jih prevzame ponos, ko pravijo: »Ponosen sem na svoje dosežke.« S tem se postavijo nad manj uspešne, nad tiste, ki tega še ne zmorejo, in jim sporočajo, da so nekaj več. Ti ponosni so močno ujeti v mrežo, ki je njihova zlata kletka.

Zapor je zapor, tudi če so kletke zlate.

Sprejmite svet takšen, kot je

Svet je takšen, kakršnega smo ustvarili. To ne pomeni, da je dober ali slab, ampak da ga je najprej treba sprejeti takšnega, kot je, potem se lahko lotimo tudi spreminjanja sebe, da bi uspešno spremenili še svet. Če nenehno obsojamo zlo, s tem krepimo energijo zla in ga bo še več. Če pa podpiramo dobro, s tem zlo dobi manj energije, ki smo jo usmerili v dobro.

Modrost pravi: »Če imaš dva volkova, eden je dober, drugi je zloben, se okrepi tisti, ki mu damo več hrane«.

Na splošno v družbi prevladuje razmišljanje, da moramo čim več obsojati vse, kar je slabo, zato se slabo ves čas krepi. Nekoč smo imeli ministra, ki ga je večina državljanov obsojala. S tem so ga energijsko podpirali. Dobil je toliko energije, da je postajal vse močnejši in mu na pamet ni padlo, da bi kljub vsem napakam odstopil.

Raje se zavejmo, da nismo žrtve, da se nam dogaja vse tisto, kar potrebujemo za svoj razvoj. A to je zelo tuje našemu načinu razmišljanja. Če grem v gostilno na pivo ali pa na kakšno družinsko srečanje, slišim večino ljudi govoriti o tem, da so žrtve, kako je svet nepravičen, zato za svoje težave obsojajo druge. Vendar s tem krepijo slabo in ves čas še močneje utrjujejo situacijo, v katero so ujeti. Tudi tega se moramo znebiti, da bi lahko izstopili iz mreže. Ko dojamemo, da se z ljudmi upravlja tako, da usmerjajo njihovo percepcijo, ki jo želijo zadržati v ozkem frekvencijskem pasu, ki ga imenujemo realnost zaznave s čutili, potem se samo po sebi ponuja rešitev. Ne potrebujemo agresivnega napada na tiste, ki nas kontrolirajo, usmerjajo in nas držijo ujetnike, ampak bomo mi sami spremenili frekvenco. Alegorično, če nam ni všeč program na nekem TV programu, se ne jezimo, obsojamo … ta program, kot to počnejo mnogi, preprosto spremenimo in vse se bo spremenilo.

Najpomembnejša je frekvenca, na kateri delujemo

Nekateri pri svojem razvoju še kako morajo biti ujeti v mrežo. Pravzaprav je pri vsem tem najbolj pomembna frekvenca, na kateri delujemo, ta pa je odvisna od našega stanja zavesti. Frekvenca je odvisna tudi od tega, kako razumemo določen način delovanja. Bolj ko se nahajamo v pogojih energij, v katerih sebe vidimo omejenega, nižja je frekvenca naše energije. Albert Einstein je povedal, da vsaka frekvenca predstavlja nekaj drugega. To ni filozofija, to je fizika.

Če delujemo na določeni frekvenci, v katero smo ujeti, potem smo ujeti v lastnem umu. Če sebe razumemo v prispodobi kot orla, ki se je zvalil skupaj s piščanci in nemočnim človekom, nam to povzroči zelo nizko frekvenco. Ta nam potem omogoča delovanje samo na zelo nizkih frekvencah v svojem okolju. V resnici je svet na visoki frekvenci, kjer je življenje boljše, za nas dobesedno neviden. Naša identiteta in izkušnja sta odvisni od namena in fokusa. Ko spremenimo fokus, tudi sebe začnemo doživljati kot čisto zavest, zavedanje, da smo mi del te zavesti. Mi smo fokus neskončne zavesti.