Masažne tehnike: šiatsu, kraniosakralna terapija in seiki soho

Pod pojmom masaža najpogosteje pomislimo na sproščajoč dotik izkušenega maserja ali ljubljene osebe. Toda masaža je več kot to. Beseda masaža izhaja iz arabske besede massa, ki pomeni dotakniti se, čutiti.

To še posebno velja za masažne tehnike šiatsu, kraniosakralna terapija in seiki soho, pri katerih maser in klient z navidez preprostim dotikom ozaveščata svoje telo in s tem sprožata procese uravnovešanja. Tako je masaža lahko tudi terapija, ki je ob ustrezni usposobljenosti maserja primerna za vsakogar in za različne težave.

ŠIATSU

OGLAS

Zlitje filozofije in anatomije
Šiatsu ima japonske korenine, ki segajo v 17. stoletje. Razvil se je iz masažne tehnike, imenovane anma, ki se je v kombinaciji z zenovsko filozofijo in anatomijo zahodne medicine razvil v prakso, danes imenovano šiatsu. Na Japonskem sta uveljavljeni dve poglavitni šoli šiatsa. Prva je šola Tokudžira Namikošija, ki velja za ustanovitelja šiatsu terapij. Pri sedmih letih je ob pomoči pritiskov in drgnjenja svoji mami pozdravil artritis. Značilnost Namikošijeve šole je v tem, da se bolj spogleduje z zahodnim pogledom na človeka – njegova masaža kombinira pritiske na določene refleksne točke avtonomnega živčnega sistema in temelje tradicionalne kitajske medicine.
Utemeljitelj druge šole, imenovane zen šiatsu, ki sega v 70. leta prejšnjega stoletja, je Šizito Masunaga. Zen šiatsu se prek meditacije obrača k razumevanju življenja in izhaja iz diagnosticiranju stanja abdominalnega predela ter sledenju Masunagovim meridijanom.

Uravnoveša energije
Dobesedni prevod besede šiatsu pomeni pritisk s palcem. Poleg pritiska s palcem pa obsega tudi pritiske z dlanmi, nadlahtjo, komolci in koleni ter tehnike raztezanja in rotacij. Masaža šiatsu sproži proces uravnovešanja telesnih energij, ki poteka samodejno, s pomočjo samozdravljenja, ki ga premore telo samo. Terapevtska tehnika šiatsu se izogiba diagnosticiranju; človeka sprejema brezpogojno, zdravje pa razume kot nenehen in dinamičen proces.

KRANIOSAKRALNA TERAPIJA

Začetek osteopatija
Kraniosakralna osteopatija se je razvila iz osteopatije, njen začetnik pa je William Garner Sutherland. V zadnjem letniku študija ga je med opazovanjem lobanje prešinila izvirna ideja. Če lobanjski šiv med zagozdnico in senčnico deluje kot nekakšen sklep, obstaja med kostema gibanje, ima omejitev gibanja tega sklepa najbrž patološke posledice. V naslednjih petdesetih letih je to zamisel razvil, dopolnil in razširil. Ugotovil je, da načelo gibanja velja za vse lobanjske kosti, pozneje pa je to dojemanje razširil tudi na vse druge kosti v telesu.

Sprošča telesne napetosti
Kraniosakralna terapija je zelo blaga oblika manualne terapije, ki s sproščanjem telesnih napetosti sprošča primarni respiratorni sistem. Najdaljšo tradicijo ima v ZDA, kjer so terapevti vključeni v javni zdravstveni sistem. Kraniosakralna terapija temelji na opazovanju telesnih procesov. Navzven se zdi pasivna, navznoter pa sproža gibanje struktur in telesnih tekočin.

SOHO

Ko diha več kot telo
Tehnika seiki soho, ki jo je razvil Akinobu Kiši, izvira iz šintoizma in se navdihuje pri taoizmu, zenu, budizmu in drugih vzhodnih tradicijah. Šintoizem časti naravo, verjame, da življenjska energija obstaja v vsem, tako v živem kot neživem. Osredotoča se na tukaj in zdaj, ponuja možnost rasti in spremembam ter poudarja večni proces duhovnega prečiščevanja. Budizem večno ohranja um začetnika, odprt um brez vsakršnih pričakovanj. Zen govori o disciplini, pravilni drži in dihanju, nedvojnosti (brez sočutja ne dosežemo ničesar), praznini (prostor, celota, izvornosti), preprostosti, zaupanju, nenavezanosti (svoboda), sprejemanju, pozornosti.

Seiki soho pomeni empatijo, zmožnost vživljanja v čustva drugega, pa tudi o tem, da diha vse telo, ne samo dihala, marveč vsaka telesna struktura in vsaka celica zase – sočasno vse. Maser vodi klienta ob pomoči kvalitete občutkov in občutljivosti dotika. Tako se povežeta in "sledita" drug drugemu. Kiši pravi temu osmoza ali resonanca, stik z odprtostjo in popolno pozornostjo. Postaneš to, kar si (samo si), in si hkrati klientova zrcalna slika. K ničemer ne stremiš, vse je že v nas samih. Zaradi vsega tega seiki soho uvrščajo med najenostavnejše in najčistejše oblike zdravljenja.

Odkrije izvornost
Za terapevtsko tehniko seiki soho so značilni trije vidiki: delati nič (vu vei), resonanca s klientom in zaupanje v univerzum. Dobesedni prevod besede seiki je zdravljenje življenjske energije, namen te praske pa je znova odkriti svojo izvornost. Pomemben del seikija so naši spontani, naravni premiki telesa, ki omogočajo čiščenje nepotrebnih napetosti, ki ovirajo našo energijo.

Kdaj in za koga?
Masažo lahko izvajamo zgolj za boljše počutje, sprostitev in pomiritev, lahko pa tudi kot terapijo. Za boljše počutje je dovolj že ena seansa, masaža kot terapija pa navadno poteka večkrat, odvisno od posameznikovih težav. Opisane masažne tehnike lahko pomagajo vsem – dojenčkom in nosečnicam, zdravim in bolnim. V primeru svežih, odprtih ran in notranjih vnetij organov ali sklepov se masaža odsvetuje. Z masažo si povrnemo sproščenost in umirjenost. Te tehnike pomagajo do sproščenosti in umirjenosti, poleg tega človeku povrnejo pretočnost, zavedanje in stabilnost telesa. Telesu pomagajo prebroditi spomladansko utrujenost, v pomoč so po operacijah, poškodbah (zvini, zlomi, nategi in druge športne poškodbe) in težkih boleznih, pri neenakomerno gibljivih delih telesa, po porodu, pri bolečinah in krčih ter pri duševnih šokih in travmah. Terapevt z masažo ustvari prostor, v katerem se sproži proces in se lahko začnejo dogajati spremembe – uravnovešanje in samozdravljenje.

Kako potekajo terapije?
V nasprotju s klasično masažo pri opisanih masažnih tehnikah klient, oblečen v udobna oblačila, leži na tleh, na masažni mizi ali v za ta namen oblikovanem stolu. Dotiki – pritiski, gnetenje, rotacije in premiki – so pri opisanih tehnikah navadno zelo nežni, zato masaža ni boleča. Tradicionalni šiatsu izvaja zelo globoke in občasno boleče pritiske, vendar imamo Evropejci drugačen odnos do bolečine kot vzhodnjaki, zato se tak način dela pri nas redko uporablja. Terapevt pred terapijo opravi pogovor, s klientom, da se seznani z njegovo zgodovino (kronične ali druge pomembne bolezni in stanja) in življenjskimi navadami. Masažo vedno prilagodi posamezniku.

Avtor: Igor Čurič, šiatsu terapevt
www.viva.si

Foto: Jupiterimages