Ciklusi zgodovine
Pričujoči članek sem pisal kakšen teden po istoimenskem predavanju, ki smo ga na Novi Akropoli pripravili kot prispevek k obeležitvi svetovnega dneva Zemlje. Oboje je nastalo kot izraz zaskrbljenosti zaradi stanja, v katerem se je znašel naš planet. Morda gre za logiko zgodovine, nekakšno usojenost dobe razuma, toda eno je gotovo – Zemlja in z njo človeštvo sta v vse slabši koži. Eskalacija pojavov, kot so vojne, terorizem, begunci, populizem, mamila, depresija, samomori, ekstremni vremenski pojavi in podnebne spremembe, kličejo k streznitvi ter takojšnjemu in vsakodnevnemu ukrepanju. Prisluhnimo pričevanju in nasvetom starih modrih Indijancev. Morda še ni prepozno, da našo skupno človeško barko z njihovo pomočjo počasi preusmerimo v varnejše vode.
Pred nekaj stoletji je bil svet drugačen, bolj raznolik. Proces sebičnosti, materializma in grobega izkoriščanja narave, ki je počasi zajel celoten planet, se je začel porajati s kolonialnimi osvajanji. Evropska renesansa je veliko obetala. Končala je z mračnim obdobjem verskega fanatizma, žal pa je potem zavila v nasprotno smer, ki bi jo lahko mirno poimenovali slepi materialistični fanatizem.
Medčloveški odnosi so danes na najnižji točki, odnos do narave pa katastrofalen. Soočeni smo torej z izredno nizko kulturo odnosov. Položaj je tako kritičen, da nekateri govorijo celo o novem srednjem veku.
Osvajanje Amerike
Osvajanje Amerike je zelo nazoren primer tega, kako je proces potekal in kam je pripeljal. Dovolj je razmisliti le o osvajanju t. i. Divjega zahoda, prostranega področja osrednjega nižavja današnjih Združenih držav. Prerijo, suho travnato pokrajino, so evropski kolonisti poimenovali Divji zahod, njene prebivalce pa divjake, ki jih je potrebno kultivirati. Če bi se temu upirali, pa kar iztrebiti. Nasprotno pa po besedah C. A. Eastmana, Indijancem plemena Dakota, zdravnika in plodovitega pisca, prerija pred prihodom belcev ni bila divja, takšna je postala šele po njihovem prihodu. Tudi naziv “divjak” ali “barbar” bi bolj pristajal belemu kolonistu kot pa Indijancu, ki je bil na izjemno visoki kulturni ravni, vsaj v izvornem pomenu te besede.
Prvi kolonisti so se v preriji Indijancem predstavili kot begunci. Ti so jih prijateljsko sprejeli in jim ponudili zatočišče. Za Indijanca je bil gost nekaj svetega. Ničesar mu niso odrekli in med njimi je bil popolnoma varen. Težave so nastopile s časom, ko se je beli prišlek iz ubogega begunca spremenil v množičnega migranta ali bolje rečeno kolonista.
Začelo se je z miroljubno trgovino, nadaljevalo s pritiski in vsiljevanji pogodb o prodaji zemlje za kmetovanje in izkoriščanje rudnih bogastev. Indijance so izrivali vse bolj na obrobje, zasedli gozdna območja in plodno zemljo, jim na koncu pobili še konje in bizone ter tako onemogočili življenje v preriji, ki so je bili vajeni. 10 milijonov severnoameriških Indijancev so vojni spopadi, lakota in bolezni zdesetkali, preostali pa so se utopili v brezoblični masi ameriškega talilnega lonca. Danes Združene države štejejo okoli 300 milijonov prebivalcev, Indijancev pa je komaj za vzorec.
Izgubljena priložnost zlitja dveh kultur
Indijanski poglavar Sedeči bik je takrat, ko je bil še čas, zaman pozival prišleke z besedami: “Usedimo se, pokadimo pipo miru. Vi ste zmožni neverjetnih stvari, toda tudi mi nekaj vemo. Skupaj zgradimo svet, v katerem bodo naši otroci in vnuki srečno živeli.”
Indijanci so gojili izredno kulturo pogovora. Nikoli ni nihče dvigoval glasu, vedno so dajali sogovorniku čas, da pove svoje mnenje in v miru razmislili o tistem, kar so slišali. Pipa je bila obvezen ceremonialni element, s katerim naj bi medse privabili modre duhove, da bo tisto, kar bodo skupaj sklenili, dobro in koristno za vse. Znali so sklepati kompromise, toda nasilju so se uprli pogumno, ponosno in pokončno.
Takšne kulture pa ni premogel njihov beli sogovornik, ki je znal prisluhniti le svojim trenutnim koristim. In če ni zalegla glasna beseda, se je zatekel k prevari in nasilju. Tako sodobna Amerika niti malo ni upoštevala besed modrih Indijancev, ki so belce rotili, naj naravi in njenim prebivalcem ne delajo sile, ker se jim bo vse vrnilo kot bumerang. V sodobni Ameriki ni več prostora za moteče ljudi in škodljive živali. Deželo so si ukrojili po svojih potrebah, jo pozidali do neba, posekali gozdove, preusmerili reke, polja prepojili s kemikalijami, jih zasadili z monokulturami, zrak pa zasitili s strupenimi izpusti. Drevo življenja izgublja korenine, množica živi v železobetonski džungli, odtujena od narave in od samih sebe.
Religija, temelj indijanske kulture
Takšen gospodovalen in ohol odnos je bil Indijancu nekaj tujega. Če kristjanu – vsaj po pretežnem in površinskem razumevanju – njegova sveta knjiga dopoveduje, da je gospodar nad živo in neživo naravo, Indijancu tradicija nasprotno veleva, da je narava in vse kar prebiva v njej, sveto, ker je vse ustvaril Wakan Tanka – Veliki duh. Nima le človek duše, tudi živali in rastline jo imajo. Človek je le del vseobsegajočega življenja, kjer je vse med seboj povezano in soodvisno. Indijanec je to dosledno upošteval ter se do narave vedel ljubeče, spoštljivo in odgovorno. Od Matere Zemlje si je vzel le toliko, kolikor je nujno potreboval. Ko je uplenil bizona, se je njegovi odhajajoči duši ceremonialno zahvalil, da je za preživetje njegove družine darovala svoje telo. Indijancu je njegova vera narekovala skromnost, nikoli ni ničesar zavrgel.
Če bi Novi svet upošteval modre nauke staroselcev, planet ne bi bil prenaseljen, ne bi postal družba potrošnikov in se ne bi utapljal v lastnih odpadkih. Svet ne bi bil ukrojen le po človeku, ampak bi bil to tudi svet živali in neokrnjenih gozdov. Vreme bi bilo še vedno prijazno in ne bi nam grozila podnebna katastrofa.
Indijanec nima svoje svete knjige. Religiozne osnove je kot otrok dobili prek zgodb, ki so mu jih pripovedovali stari starši. V mladih letih mu je občutje svetega privzgojila njegova pobožna mati. Do osmega leta se je od nje naučili ljubezni, spoštovanja in vrednosti tišine. Naučila ga je brati knjigo narave in njegovo usmerila pozornost na njeno čudežno lepoto.
Stik z Wakan Tanko je iskal vsak Indijanec sam, brez posredovanja duhovščine. Vstajal je pred zoro, se okopal v potoku in pričakal vzhajajoče sonce. Ponižno je v tihi meditaciji iskal tisto neopisljivo stanje, ki ga je imenoval hambeday, občutek enosti in ljubezni do vsega stvarstva. Indijanec se je znal tudi čez dan ustaviti v tihem občudovanju kakšnega prizora in prek njegove neopisljive lepote iskal stik z misterijem, ki je v ozadju vsega.
Skrbna vzgoja
Odraščajoče otroke so skrbno vzgajali. Njihove uspehe so javno oznanjali, s tem načrtno krepili njihovo samopodobo in v njih spodbujali zdravo ambicioznost. Vsako javno proslavljanje so pospremili z obdarovanjem revežev. Dekleta so obiskovala starejše in nemočne, jim nosila hrano, urejala njihovo obleko in jih negovala. Tako je mali Indijanec zrasel v velikodušnega, plemenitega in ljubečega človeka. Medtem ko je naša družba usmerjena v sebičnost in brezčutnost, je njihova spodbujala dajanje in sočutje. Cenili so iskrenost. Laži, prešuštva ali kraje praktično niso poznali.
V njihovih premičnih, okroglih domovih je prebivala cela družina, otroci, starši in stari starši. Med njimi je vladalo spoštovanje, ljubezen in obzirnost. Nikoli nihče ni povzdignil glasu. Otroke so vzgajali dosledno, a jih niso tepli niti kaznovali. To ni bilo potrebno, saj jim je bilo spoštovanje vcepljeno malodane v zibki.
Pri osmih letih so sinove prevzeli očetje. Tedaj se je začela prava špartanska vzgoja, ki je iz mladega Indijanca naredila močnega, spretnega, plemenitega ter neustrašnega bojevnika in lovca. S svojim konjem, ki ga je dobil že pri šestih letih, sta postala eno. Usmerjal ga je le z nagibom telesa in stiskom nog. Kadar sta šla na lov več kot tisoč kilogramov težkega podivjanega bizona, je moral biti hiter, discipliniran in neustrašen kot njegov jezdec.
Mladeniči so odrasli zelo zgodaj, vsekakor veliko prej kot naša mladina. Indijanec je celo življenje klesal svojo dušo. Pričakovalo se je, da bo v popolnosti obvladal svoje nagone ter v vseh okoliščinah ohranil mirnost in odločnost. Tega ni delal zaradi samovšečnosti, ampak zato, da bi bil čim bolj koristen svojemu plemenu. Skupni interes je vedno postavil pred lastnega. “Naj ti ne mraz, ne glad, ne bolečina, ne strah pred vsem tem, ne besni zobje nevarnosti, ne sama čeljust smrti, ne preprečijo, da narediš dobro delo,” je rekel stari poglavar izvidniku, ki se je odpravil na pot, da upleni žival, ki bo nahranila njegove lačne rojake.
Največji preizkus človečnosti je pomenil mladeniču sklenitev dosmrtnega prijateljstva. Mladeniča, ki sta stopila v takšen odnos, nista bila sorodstveno povezana. Družilo ju je globoko, iskreno prijateljstvo. Če je bilo potrebno, sta šla brez pomisleka eden za drugega v smrt. Ob tem se lahko samo vprašamo, ali smo sami sposobni takšnega odnosa, in ga primerjajmo z praznim druženjem prek socialnih omrežij, ki so danes v modi.
Za Indijance je bila ženska sveta, saj je bila vključena v porajanju življenja. Bila je steber indijanske družbe, pojem moralne čistosti, iskrenosti in pobožnosti, kar ji je dajalo notranjo moč in samozavest. Hrana, obleka, ljubezen in toplina doma so bili njena skrb, ki jo je prevzela z veliko radostjo. Delo je spremenila v ceremonijo, ki jo je spremljala tiha molitev in zahvala. Svojo hčer je poučila o vsem in jo vzgojila v svojo zvesto naslednico.
Poglavarji – najmodrejši in z največ vrlinami
Indijanci svojih poglavarjev niso volili. Niso poznali demokracije, kot jo poznamo mi. Starejši so se usedli in v mirnem, argumentiranem pogovoru soglasno izbrali najmodrejšega. Člani roda, ki je štel nekaj sto ljudi, so se med seboj zelo dobro poznali. Nihče ni imel sebičnega interesa ali gojil bolestnega častihlepja, saj so bili vsi skrbno vzgojeni in odgovorni ljudje. Tako so izbrali svoje mirovne in bojne poglavarje, ki so bili po vseh merilih najboljši. Bili so vzor velikodušnosti, preudarnosti, poguma in samokontrole. Ko so prevzeli dolžnost, so se zavezali, da bodo pred svojo lastno, vedno dali prednost koristi ljudstva. Verjetno ni treba delati primerjave z našimi voditelji in načinom, kako jih izbiramo.
Izgubljeno indijansko srce
Črni los, sveti mož Indijancev iz plemena Oglala Siux, se je dobro zavedal, da s prihodom belcev in njihovim kvarnim vplivom ta sklenjeni krog, ki sta ga zgradili dosledna vzgoja in nravnost indijanske družbe, počasi popušča. Zaznal je usihanje drevesa življenja v središču tega kroga, a ničesar ni mogel storiti, da bi to preprečil. Vse, s čimer je lahko pomagal, je bilo zdravilstvo. Indijanski zdravilci so zdravili s pomočjo duhov narave in močjo svojega uma ter bili pri tem zelo uspešni. Velja poudariti, da so v tem videli poslanstvo in za svoje delo niso želeli prejemati plačilo, saj se jim je to zdelo ponižujoče. Črni los je bil prepričan, da ni on tisti, ki poseduje moč zdravljenja, imel se je le za skromnega posrednika.
Beli človek ni pokazal prav nobene pripravljenosti za kompromis. O tem govori zgodba o ljudstvu Čerokezov, ki se je sredi 18. stoletja zelo hitro prilagodilo novim razmeram. To prilagodljivo ljudstvo je izkoristilo civilizacijske izkušnje predkolumbijskih Irokezov, privzelo dobre zglede nastajajoče nove Amerike in v porečju Misisipija skupaj s še nekaj drugimi plemeni ustanovilo nekakšno konfederacijo. Sprejeli so ustavo, vzpostavili tri veje oblasti, organizirali šolstvo, izumili svojo pisavo in pričeli z izdajanjem časopisa v čerokeškem in angleškem jeziku. Belci bi lahko vstopili v njihovo državo in se mirno vključili, toda to se ni zgodilo. Z vojaško silo so jih prisilili, da so odšli v suho in negostoljubno Oklahomo, kasneje pa so jih pregnali še od tam.
Omenjeni primer kaže, da bi porajajoča nova Amerika lahko šla po drugi poti. Vsestranski Benjamin Franklin je preučil ustroj ureditve omenjene Irokeške države in uporabil nekaj njihovih izkušenj, ko je pomagal graditi politični ustroj Združenih držav, to pa je bilo tudi vse. Če bi Američani prisluhnili in upoštevali, kar so jim dopovedovali stari modri indijanski poglavarji, bi bila Amerika in z njo svet, ki jo v vsem posnema, danes boljši in veliko prijaznejši do ljudi in narave. Človeštvo in z njim planet gotovo ne bi bila plati zvona, kot se to dogaja danes. Smo sposobni povrniti izgubljeno Indijansko srce in ga vsaditi v našo sodobno družbo razuma, sebičnosti in odtujenosti?
LITERATURA:
Modrost Indijancev, Nova Akropola.
Duša Indijancev, C. A. Eastman.
Črni Los govori, J. G. Neihardt.
Indijanci Severne Amerike – nekoč in danes, Bogomil Ferfila.
Otroštvo indijanskega dečka, C.A. Eastman.
Indijanci, resnična zgodovina Divjega zahoda, Cappis, Benjamin.
