MEDITACIJA – pasivna ali aktivna?

OGLAS

Meditacija je metoda, s katero povežemo svoje fizično, čustveno, mentalno in energijsko telo ter pridemo v stik s svojim bistvom. Meditacija je sproščanje, vendar do tega pride šele, ko najprej podoživimo svoj notranji čustveni pekel in ga predamo v transformacijo. Ker pa to ni tako enostavno, kot se morda sliši, so naše meditacije pogosto površinske in plitke – umirjanje in mentalno sproščanje, ne da bi se resnično dokopali do vzrokov svojih težav in izruvali njihove korenine.

Z roko v roki z meditacijo gredo dinamične energijske tehnike. Če naša energija, naše čustveno telo ni prebujeno, nimamo občutka, da smo polni napetosti oziroma da bi sploh morali kaj spremeniti pri sebi. Dinamične gibalno-dihalne tehnike v nas prebudijo vse tisto, kar smo v življenju potlačili, prebudijo celični spomin vseh napak, ko smo delovali proti sebi, proti svetlobi, proti drug drugemu. Ker podzavestno čutimo pritisk te potlačene energije, se v nas v trenutku, ko želimo odpreti vrata čustvenih globin, prebudi upor, zanikanje. Postane nas strah, kaj vse bi utegnilo privreti na plan. To je reakcija naše notranje teme – upor in zanikanje, neke vrste amnezija. Kar naenkrat nas um prepričuje, da smo ok, da je vse v najlepšem redu, saj ni tako hudo ipd. Ta upor lahko premagamo tako, da okrepimo svojo odločitev in na svojo stran potegnemo tudi um, da nam pri tem pomaga. Če te odločitve ni, potem se ne bo zgodilo »nič«. Dokler se »nič« ne zgodi, se v resnici nismo zares odločili. Zato je v takih primerih lažje imeti ob sebi pomočnika, nekoga, ki nas vodi skozi celoten proces in tudi ve, kako premagati zvitega lisjaka – notranjega upornika.

V skladu s svojo odločitvijo izberemo tudi meditacijo. Torej, če nimamo želje po raziskovanju globin, se bomo zadovoljili s t. i. pasivno meditacijo. Pasivna meditacija je v tem primeru oblika sproščanja, jadranje na površju, prepričevanje uma, da je vse v najlepšem redu, afirmiranje pozitivnih misli, molitve za uslišanje naših prošenj … Enim to zadostuje. Kratkoročno lahko v določenih primerih tudi pomaga. Če pa izberemo aktivno meditacijo, to pomeni, da se bomo v proces aktivno vključili – mentalno in čustveno – ter se s periferije občutkov in energije spustili v globino lastne podzavesti. Na površje bo priplavalo vse tisto, česar se bojimo, sramujemo, tisto, kar smo skrili pred sabo in svetom. Če smo dovolj močni za tak čustveni sunek, potem ga bomo tudi uspeli transformirati. Lahko v trenutku, če ne pa večkrat po malem, košček za koščkom, plast za plastjo, dokler ne bo bolečina enostavno izpuhtela, mi pa se bomo vsemu temu od srca nasmejali, olajšani za en tovor.

Tak proces ima dolgoročne učinke, saj se spuščamo do korenin svojih težav in lahko te tudi dokončno izruvamo – pridemo do energije in zavesti o tem, zakaj se je nekaj zgodilo, ter dobimo vpogled v vzrok in rešitev. Do sprostitve, predaje in transformacije energije pride, ko sebe ne vidimo več ne v vlogi žrtve ne v nadvladi. Šele v tem stanju dobijo pozitivne afirmacije pravo moč, saj smo v avri naredili prostor za njihovo energijo.

In zakaj bi to počeli, zakaj bi prebujali speče okostnjake in stare bolečine, zakaj ne bi raje afirmirali pozitivne misli? Zato, da odvržemo bremena preteklosti in energijo, ki hrani te spomine v globinah, porabimo za kreiranje novega, za spremembe, za premike v življenju, za stvari, ki si jih v življenju želimo početi. Več bolečine, ko je v nas, več energije je potrebno, da te bolečine drži skrite v globinah. Leta pa tečejo, mi pa imamo vse manj energije tukaj in zdaj, da bi lahko kaj premaknili v svojem življenju. Tako niso drugi krivi, da smo nesrečni, da smo bolni, da nam nekaj ne gre, temveč nas na mestu ujete drži lastna energija, otežena z bolečino, ki v naše življenje privablja še več bolečine.

Ena sama meditacija naših težav ne more rešiti dokončno, tudi dve ali tri ne. To je proces, v katerem se učimo delovanja, ki je skladno z našo notranjo bitjo, biti energijsko samostojni, duhovne discipline, vztrajnosti in zaupanja. To je doživljenjsko delo, pot, ki jo moramo prehoditi »sami«. Kljub pestremu notranjemu čustvenemu – energijskemu dogajanju pa moramo ohraniti treznost in se naučiti sobivati z vsemi ljudmi okoli sebe, ne da bi ponavljali starih napak, ter ohraniti modrost pridobljeno iz izkušenj, ki so nam bile dane, da bi našli stik s samim seboj, s svojim resničnim jazom.

Marjana Florjan

www.magicnost-gibanja.si