Metode samorazvoja in terapevtskih pristopov 2. del

Kvantne metode samorazvoja in terapijskih pristopov

Zdravilci uradni medicini pogosto očitajo, da se ne ukvarja z vzroki zdravstvenih težav pacientov, vendar pa ni pri številnih zdravilskih tehnikah nič drugače, le da zdravilci odpravljajo posledice nekega vzroka oziroma vzrokov, ki so se manifestirali kot zdravstvena težava, na energijski ravni. Kadar uporabljajo katero od bioterapevtskih tehnik, ki temeljijo na dodajanju univerzalne energije eterične ravni, so rezultati običajno le začasni, razen v primerih, ko imajo klienti razmeroma dovolj energije; takrat se včasih zgodi, da je preprosto dodajanje energije dovolj, da se v telesu klienta ponovno sprožijo samoozdravitveni procesi. Zato je razumljivo, da v primerjavi s preprostim dodajanje univerzalne energije eterične ravni, večina gleda na zdravilske tehnike, v katere je vključeno tudi odkrivanje in odpravljanje vzrokov težav, kot na znaten korak naprej. Z razvojem zdravilskih pristopov in razumevanjem povezave med usmerjanjem naše pozornosti in zakonitostmi polj realnosti, s katerimi smo identificirani, pa se je pokazalo, da so resnični vzroki težav zelo kompleksni in med seboj prepleteni ter zahtevajo naprednejše pristope. Razvijati so se začele t.i. kvantne tehnike, ki načeloma omogočajo preskok iz ene kvantne realnosti v drugo, v smislu spremembe življenjskih razmer, doživljanja sveta, zdravstvenega stanja ipd. K njihovemu razvoju je pripomoglo tudi nekaj filmov, posnetih v zadnjih desetih – petnajstih letih, ki govorijo o kvantni resničnosti na poljuden način. Metode, ki takšne spremembe omogočajo, temeljijo na skalarni energiji (torzijskem polju) in ustreznem usmerjanju fokusa. V nekaterih okoljih, v katerih je še živ stik z naravo in tradicionalnimi oblikami zdravljenja, uporabo torzijskega polja poznajo, a ga drugače imenujejo. Tihomorsko ljudstvo Kahune npr. pozna metodo, s katero je moč kost na mestu preloma spremeniti v ektoplazmo, nakar se v nekaj urah povsem zaceli. V našem kulturnem okolju pa so se tehnike, pri katerih uporabljamo torzijsko polje, pojavile pod imeni, kot so equilibrium, ponovna povezava (reconnection), kvantni entrainment in Tesla metamorfoza, vendar pa menim, da so tovrstne tehnike dovolj kompleksne, da ne dopuščajo usposabljanja na vikend seminarjih, na katerih je prisotno tudi več sto ljudi; a to se žal dogaja.

Kvantne metode samorazvoja temeljijo na delu s torzijskim poljem in/ali različnih mentalnih ukazih, pri katerih je najpomembnejše ustrezno usmerjanje fokusa ter spremljanje energijskih sprememb, ki jih posamezen mentalni ukaz sproži. Vedno se manifestira tisto, čemur dajemo energijo in če torej želimo spremembo, moramo biti osredotočeni na energijski potek spremembe. Delujejo na vseh ravneh, sproščajo blokirano energijo, z nekaterimi tehnikami pa je mogoče izzvati tudi izjemno hitre procese celične obnove. V prvi fazi gre za vzpostavitev energijske povezave med manifestiranimi in nemanifestiranimi polji realnosti, prek katere skušamo vnesti v cono manifestiranega želeno spremembo. Ko smo npr. v polju realnosti, v katerem izkušamo bolezen, negotovost, stres …, se ne sprašujemo po vzrokih zakaj se nam to dogaja, saj načeloma ne moremo rešiti nobenega problema. Obstajajo pač polja realnosti, v katerih izkušamo probleme in polja, v katerih jih ne; če se usmerimo na iskanje njihovih vzrokov in o problemu razmišljamo, mu dajemo energijo in ostanemo v polju, v katerem obstaja. Vse kar lahko na ta način naredimo je to, da se za nekaj časa pomaknemo v cono drugega pola, kjer določeno obdobje neprijetnosti ne izkušamo, potem pa spet zdrsnemo vanje. Zato je cilj kvantnih metod kolapsiranje polj realnosti, v katerih izgubljamo energijo in vstop v drugo morfično polje, skladno z namero oziroma ustrezno bazičnemu jazu. Da začnemo dejansko izkušati novo realnost, pa mora ob tem seveda priti do sprostitve telesnih napetosti, procesiranja bolečinskih teles, aktivacije novih celičnih receptorjev, novih čustvenih odzivov in s tem do sproščanja konstruktivnih nevropeptidov. Posledično pride do sprememb v umu oziroma načinu razmišljanja in delovanja v okoliščinah, v katerih smo izkušali probleme.