Midva – Psihologija romantične ljubezni

Romantična ljubezen je edinstven in najmogočnejši energijski sistem v zahodnjaški psihi. V naši kulturi je prevzela mesto religije kot arene, v kateri moški in ženske iščejo smisel, transcendenco, celovitost in ekstazo.

Kot množični pojav je romantična ljubezen tipična za Zahod. Dejansko smo tako navajeni živeti s prepričanji in predpostavkami romantične ljubezni, da mislimo, kako je to edina oblika “ljubezni”, na kateri lahko temelji zakon ali ljubezensko razmerje. Prepričani smo, da je to edina “prava ljubezen”. Toda o tem bi se lahko mnogo naučili od Vzhoda. V vzhodnjaških kulturah, kot sta naprimer indijska ali japonska, spoznamo, da se poročeni pari ljubijo z veliko toplino in pogosto s trdnostjo in požrtvovalnostjo, kakršne so sposobni le redki med nami. Toda njihova ljubezen ni “romantična ljubezen, kot jo poznamo mi. Svojim zvezam ne vsiljujejo takšnih idealov kot mi, pa tudi ne takšnih nemogočih zahtev in pričakovanj.

Romantična ljubezen ni le oblika “ljubezni”, ampak cel psihološki paket – kombinacija prepričanj, idealov, naravnanosti in pričakovanj. Te pogosto protislovne ideje bivajo v naši podzavesti in obvladujejo naše reakcije in vedenje, ne da bi se jih sploh zavedali. Vgrajene imamo avtomatične domneve o tem, kaj je zveza z drugim človekom, kaj bi morali občutiti in kaj bi morali “iz tega izvleči”.

OGLAS

Povzeto iz knjige Midva, Psihologija romantične ljubezni

Romantična ljubezen namreč ne pomeni samo, da nekoga ljubimo, ampak da smo “zaljubljeni”. To je psihološki fenomen, ki je zelo specifičen. Kadar smo “zaljubljeni”, smo prepričani, da smo našli končni smisel življenja, ki se nam je razodel v drugem človeškem bitju. Čutimo, da smo končno dopolnjeni in da smo našli manjkajoče dele svojega bitja. Življenje je naenkrat videti popolno – kot da bi imelo nadčloveško intenzivnost, ki nas dviguje visoko nad običajno raven bivanja. To so za nas zanesljivi znaki “prave ljubezni”. Psihološki paket vsebuje tudi nezavedno zahtevo, da nam naš ljubi ali zakonec vedno vzbuja ta občutek ekstaze in intenzivnosti.

S tipično zahodnjaško samozaverovanostjo predpostavljamo, da je  naš pojem “ljubezni” – romantična ljubezen – zagotovo najboljši. Mislimo, da bi bila kakršnakoli druga vrsta ljubezni med partnerjema v primerjavi s tem hladna in ničeva. Toda, če smo pošteni do sebe, moramo priznati, da naše zahodnjaško pojmovanje romantične ljubezni ni ravno najboljše.

Kljub občutku ekstaze, kadar smo “zaljubljeni”, preživimo večino časa v globokem občutku osamljenosti, odtujenosti in frustriranosti zaradi svoje nesposobnosti, da bi ustvarili iskreno ljubeč in zavezujoč odnos.

Ponavadi krivimo druge, da so nas izdali, ne pride pa nam na misel, da bi morali sami spremeniti pričakovanja in zahteve, ki jih imamo do naših ljubezenskih zvez in do drugih ljudi.

To je velika rana v zahodnjaški psihi – primarni psihološki problem naše zahodne kulture. Carl Jung je dejal, da le v posamezniku ali narodu odkrijete psihično rano, najdete tam tudi njegovo pot do zavesti. Prav pri zdravljenju svojih psihičnih ran namreč spoznamo sami sebe. Tako lahko tudi romantična ljubezen postane pot do zavesti – če se resno lotimo tega, da jo skušamo razumeti.

Povzeto iz knjige Midva, Psihologija romantične ljubezni, Robert A. Johnson