Zadnje čase opažam, da se veliko govori in razpreda o novodobnih generacijah, ki da so že od malih nog odvisne od nepreštevnega števila informacij, ki jih vsrkavajo preko pametnih telefonov in tablic, s katerimi opletajo starši. Sem se odločila, da se malce bolj resno poglobim v to, kdo so milenijci in katere lastnosti naj bi jih opredeljevale.
Naj omenim, da so milenijci takole definirani: rojeni od leta 1946, se pravi po drugi svetovni vojni pa do 1965 se imenujejo »babyboom generacija«. Za njih je značilno, da so oblikovali v sicer obdobju hladne vojne pogled na svet bolj sproščen, zlasti proti koncu navedenega obdobja, ko je prihajalo do velikih tehnoloških izumov, ženske so začele nadzorovati svoje telo s pomočjo kontracepcijske tabletke, otroci cvetja so začeli uveljavljati svoje svobodomiselne ideje in otroci so se množično rojevali.
Od leta 1966 do leta 1980 se je rojevala tako imenovana »generacija X«, katere predstavnica sem tudi sama. Svet se je pospešeno razvijal na vseh področjih, človek je stopil na Luno, poprej tisočletja stare dogme so se podirale, začela se je razvijati sodobna tehnologija, ki pa še ni zavladala nad nami. Dogajalo se je marsikaj, a kot da bi gledali »slow motion«, ko v filmu kader vrtijo počasi. Študentski nemiri, nezadovoljstvo s trenutno politično in socialno situacijo je pognalo mnoge intelektualce na ulice, tudi pri nas.
Generacijo Y, pri kateri so prvo začeli uporabljati naziv »milenijci«, opredeljujejo posamezniki, ki so bili rojeni med leti 1981 in 1995. Dogaja se vedno hitreje in vedno bolj intenzivno – internetne povezave, socialna omrežja prodirajo in mladi oziroma tisti, ki boste kmalu stari skoraj štiri dekade, če ste rojeni po letu 1981 ste že v veliki meri vpeti v sodobne tehnološke in internetne dosežke, brez katerih ne znate živeti oziroma si ne predstavljate, kako bi bilo delati po starinskem načinu, ki ga sama recimo še poznam. Znate napisati pismo in ga po pošti poslati dragi osebi? Ne pozabite, da morate nalepiti znamko in to na zgornji desni del kuverte.
Tako smo prišli do »generacije Z«, ki je rojena med leti 1996 in 2018. Pripadnica te generacije je tudi moja hči. Ti mladi ljudje so od plenic naprej bili v stiku z internetnim dostopom, wifi omrežje se nahaja tako rekoč povsod, pametni telefoni so že v večini bili dostopni odraščajočim Z-jem. Preko njih so dostopali do različnih spletnih socialnih omrežij, na katerih so objavljali utrinke iz svojega življenja, dogodkov, potovanj in druženj. Postaviti svoje življenje na ogled spletnim sledilcem je postalo nekaj najbolj normalnega in skorajda naravnega, zbiranje všečkov in s tem grajenje lastne navidezne vrednosti je imperativ mnogih mladih ljudi in najstnikov, ki še odraščajo.
Generacija Z je obenem šla skupaj s starši skozi prvo zelo težko in resno gospodarsko krizo od leta 1929, in sicer od leta 2008 kar se je pri nas vleklo kar nekaj let in je bilo potrebno obrzdati potrošnjo in zapravljanje, starši so postali previdni in bolj varčni, kar so upajmo, povzeli tudi mladi. V teh letih se je žal povzpelo tudi mnenje, da je permisivna vzgoja zdrava za otroka, kar se sedaj kaže v uničujočih posledicah tako prizadetega posameznika, ki odrašča in nima vzpostavljenega zdravega jedra moralnih in osebnostnih vrednot, ne pozna sočutja in mu ni mar za druge, saj je vedno bil v središču helikopterske pozornosti staršev.
Ker smo odrasli vzgled našim otrokom, menim, da je še vedno na nas starših velik del odgovornosti, kako bomo pripeljali naše mladino v svet odgovornih, zrelih, sočutnih in poštenih mladih ljudi, ki so se rodili sedaj, torej so pripadniki Generacije Z. Sem optimistična in tudi zato javno o tem pišem. Veliko o zdravi vzgoji otrok in kako poslušati najstnike si lahko preberete tudi v moji drugi knjigi Na kavču v Svetovalnici – Iskreno o vzgoji in najstnikih >>
