V osrčju Firenc stoji čudovit dragulj, stolnica Santa Maria del Fiore, ki so jo dokončali leta 1367. Z ogromno kupolo in zgodovinskimi rezbarijami privlači trume turistov.
Zunaj na stopnicah je vrvela množica ljudi in fotografirala, jaz pa sem v svetišču sam sedel v klopi. Obiskal sem številne cerkve po Evropi in se v njih počutil kot doma. Tokrat sem pred Božjim oltarjem molil za duhovno usmeritev. Tudi vrsta vernikov je pokleknila k molitvi. Tako aristokrati kot kmetje so klečali pred Vsemogočnim. Spraševal sem se, za kaj molijo. Ali so Gospoda prosili za uspeh pri svojih prizadevanjih ali za odrešitev od muk? So prosili za denar, slavo ali maščevanje? Mogoče pa so prosili za brezpogojno ljubezen. Sam sem se spraševal o svojih nagibih za potovanje. Sem zanemarjal odgovornost do družbe, ker si nisem poiskal dela? Ali sem ji poskušal uiti zaradi notranje šibkosti?
Zazrl sem se v srce. Na začetku potovanja sem upal, da mi bo uspelo zlesti iz lupine, premagati zadržke in okusiti radosti, ki jih obljublja svet, misleč, da me bo to pripeljalo bliže k Bogu. Zdaj pa sem čutil, da me pripetljaji na potovanju vlečejo od želenega cilja. Moje srce je hrepenelo po duhovni izkušnji. Gledal sem v velikansko kupolo, sklenil roke in molil: Ne poznam te dobro, toda verjamem, da slišiš moje molitve. Želim si čutiti tvojo navzočnost.
Ob pogledu na mogočne kamnite oboke in visoko obzidje sem se počutil neznatnega. Sonce je sijalo skozi slikana okna, razsvetljevalo mogočno osemkotno kupolo in z žametno svetlobo ovijalo marmornate svetnike. Blago obsijani od sonca in s svečami obdani oltar je žarel.
Na lesenem križu je visela bronasta podoba Jezusa Kristusa, skoraj naravne velikosti. Bila je znamenje, da prava ljubezen in sočutje pomenita pripravljenost trpeti za tiste, ki jih ljubimo. Zgoraj v kupoli je bila velikanska slika, ki je upodabljala trpljenje v peklu in slavila nebesa, na vrhu pa je bil vstali Gospod z angeli. Gledal sem v sveti križ in v srcu zaslišal Jezusove besede, ki sem se jih nekoč naučil: Iščite najprej Božje kraljestvo in vse drugo vam bo navrženo … Kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce.
Po hrbtu so me spreleteli mravljinci, udi so mi zadrgetali, lica zadrhtela, glavo pa sem imel prazno in lahko. V navalu sramu in žalosti sem se nenadoma počutil izgubljenega in osamljenega kot sirota. Romarji okoli mene so se mi zazdeli negibni, tako kot kipi za njimi. Ti pa so žareli in videti je bilo, kot da dihajo.
Nato mi je v mislih zazvenel še en svetopisemski odlomek: Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo. Blagor krotkim, kajti deželo bodo podedovali. V teh besedah sem čutil slap odpuščanja, ki me je oblil z novim življenjem. Tišino je pretrgal zvok orgel s pesmijo, ki mi je dvignila srce nad vrh stolne cerkve. Pred Gospodom sem se počutil samega in razgaljenega. Zajokal sem. Začutil sem neskončno svobodo. Notranja bitka iz Londona je bila končana. Na razpotju neodločnosti sem enkrat za vselej izbral pot, ki je vodila v smer mojih duhovnih prizadevanj. Vedel sem, da se nikoli ne bom vrnil.
Radhanath Svami
Odlomek iz knjige Pot domov, Avtobiografija ameriškega svamija
www.radhanathsvami.si
