V grški mitologiji pa je eden od temeljnih mitov o preobrazbi tisti o Persefoni (ki se je sprva imenovala Kora) in njeni materi Demetri, ki je bila osnovna starogrška boginja plodnosti. Njeno drugo ime je bilo tudi mati narava, pa tudi mati zemlja. Demetra je bila boginja zemlje, narave, rodovitnosti in blagodarnosti. Ne samo da je kontrolirala žetev, temveč je baje lahko vplivala tudi na potek letnih časov in s tem na vse življenje na Zemlji. V večini upodobitev v rokah drži klas, in tudi njeni lasje so velikokrat upodobljeni kot žitno klasje. Okrog nje se v znak pokore in priznavanja vladavine včasih ovijajo ukročene kače. Ta mati narava, kot bi lahko rekli boginji Demetri, je imela hčerko Koro, ki je bila pri tej »materi Devici« v izjemno zaščitniškem odnosu. Kora je bila brez očeta in se ne ve, kdo jo je bil zaplodil. Živela je pod popolnim pokroviteljstvom svoje matere in je z njo koeksistirala v zelo idealističnem odnosu. Nikoli ni resno razmišljala o tem, da bi do konca odrasla. Prišla je do adolescence in tam nekako obtičala. Bila je čudovita lepotica s pšeničnimi lasmi in njena edina predstava o življenju je bila povezana z navidezno nespremenljivim dejstvom, da je v materinem kraljestvu varna in da bo temu vedno tako.
Vendar Koro in njeno dekliško »zlato dobo« slej ko prej opazijo bogovi in dekle ne more večno ostati dekle; mora se razviti in postati žena. Afrodita, boginja erotične ljubezni, navsezadnje uspe naščuvati Plutona oziroma Hada, vladarja podzemlja, da jo ugrabi. Ko se Kora spet sprehaja po poljih svoje matere, nič hudega sluteča utrga narciso – narcisa je bila cvet, ki je bil tradicionalno povezan s podzemljem – in ko jo odlomi, zazvoni zvonec pri Hadu. Pred Koro, nič hudega slutečo devico, se odpre zemlja in Pluton jo ugrabi. V podzemlju jo posili oziroma prisili, da postane njegova žena in od takrat naprej je narava – torej njena mati – žalovala. Polja niso več rodila, gozdovi so porjaveli, ljudje so pričeli stradati. Demetra, ki ji je hčerka pomenila vse na svetu (ime Kora dobesedno pomeni »punčica v materinem očesu«), je v strašnem obupu iskala in iskala hčerko in je ni mogla najti. V strahotnem maščevanju nad moškimi, ki so se ji zamerili, je ustvarila tako imenovane Elevzinske misterije, ki so bili skrivni obredi, dostopni samo ženskam, nekje blizu Elevzine v stari Grčiji. Šlo je za izključno ženske rituale, v katerih so ženske doživljale pod vodstvom svoje boginje matere Demetre iniciacijo v ženskost. Pluton je, na vztrajno prigovarjanje ostalih bogov, ki so se zbali za dobrobit in obstoj človeške rase, čez nekaj časa Koro končno izpustil. Le-ta pa se je v podzemlju medtem spremenila oziroma doživela preobrazbo. Dobila je novo ime. Postala je Persefona, kar v prevodu dobesedno pomeni »tista, ki ljubi noč«. Ko se je končno vrnila na površino zemlje, je narava spet oživela. Od takrat naprej imamo, po starogrškem izročilu, letne čase. V tistem času, ko je Persefona pod zemljo, vlada zima, narava je mrtva, ko pa se vrne nad zemljo, narava (oziroma njena mati) spet oživi. Zemeljski aspekt Device je zelo poudarjen.
Kaj se je pravzaprav zgodilo s Persefono? Persefona je ostala hčerka svoje matere in se je sicer vrnila k materi, vendar v osnovi ni bila več samo materina. Postala je tudi Plutonova, torej tudi tista, ki ljubi noč. Ostala je nekje na meji med kraljestvoma; niti ni ostala pri njem, s svojim možem, niti se ni mogla dokončno vrniti na površje zemlje, na drugi strani pa je bila še vedno zavezana materi oziroma temu, iz česar je izšla na povsem zemeljskem, zunanjem nivoju. V tem se skriva zelo pomembna dinamika Device. To je včasih skoraj obsedena potreba Device, da bi ostala čista. Opravka ima z arhetipsko fantazijo, da bi ostala v nekem idealnem svetu, vezana na mater, in da ne bi izkusila nevarnosti življenja, in da se ne bi umazala – in da bi se kot boginja Astraea, ki na koncu ni več zmogla gledati ljudskih pregreh in grehov, umaknila v svet popolnega in idealnega odnosa z materjo. In vendar se – v mitu, pa tudi v resničnem vsakodnevnem življenju – zgodi ravno nasprotno! Če pomislite o sebi oziroma svojem življenju, kako nas v vsakem primeru – in pri tem ni pomembno, če ste device oziroma devičniki ali ne – življenje včasih brutalno preseneti! Določene izkušnje nas potegnejo v globino, in ne moremo več ostati pri starem načinu funkcioniranja. Moramo se kompromitirati, prekiniti moramo s tem, da bi ubogali sile inercije in ostali v nekakšni idealni, vendar izrazito plitki povezavi, ki je zgolj oziroma izključno s površino življenja in njegovimi vsakodnevnimi banalnostmi.
– M. Regovec: Devica, analitična čutilka, Hermes IPAL, 2014
