Ali ste kdaj imeli glas v svoji glavi, ki se ni zdel kot vaš lastni? Ali ste slišali glas, ki je govoril na glas, za katerega ste vedeli, da ga ni v resnici tam?
Psihologi so ponavadi rekli, da so le-ti znak mentalne bolezni. Vendar pa se je sedaj pokazalo, da niso nenavadni – celo ljudje, ki slišijo dosti glasov, imajo širok razpon z njimi.
Nova študija objavljena ta teden v The Lancet Phychiatry je rezultat online raziskave in globoke analize 153 ljudi, ki slišijo glasove. Kar so raziskovalci odkrili, je bilo to, da obstaja velika variacija v tem, kako ljudje »slišijo stvari«. Na primer, stereotip osebe s shizofrenijo je v tem, da slišijo jezne glasove, ki jim pravijo, da naj počnejo strašne stvari – vsi smo to videli v neštetih filmih o slabih stvareh. Vendar pa mnogi ljudje, ki slišijo glasove, pravijo, da to niso tako dosti »glasovi« kot osebe z osebnostmi, ki želijo vzdrževati pogovor. Pogosto so to notranji glasovi in ne pravijo ničesar na glas. To je skoraj tako kot, da bi bili pretirana oblika notranjih dialogov, ki jih imamo v naši glavi vsak dan, ko debatiramo kaj narediti po delu ali če naj v resnici zapravimo kup denarja za nov MacBook.
vir: https://gizmodo.com
Vendar pa je raziskovalka iz Univerze v Durhamu Angela Woods, ki je vodila študijo, opazila, da ni bil nobeden od 15 procentov ljudi, ki je poročalo o tem, da sliši glasove diagnosticiran s kakršno koli obliko psihološke motnje. Ona in njeni kolegi verjamejo, da je »slišanje glasov« dosti bolj komplicirano, kot si to sploh kdo predstavlja – včasih celo vključujejo fizična občutja kot mravljinčenje v rokah in nogah. Ljudje, ki slišijo glasove pravijo, da so lahko težavni, so pa lahko tudi prijateljski. Pogosto jim terapije lahko pomagajo razumeti glasove kot dele njih samih, ki kažejo na podzavestne skrbi.
V objavi je Woodova rekla: »Pod vprašaj postavljamo domnevno kvaliteto slišanja glasov in želimo pokazati, da obstaja neprepoznavna kompleksnost v kvaliteti ‘karakterja’ nekaterih glasov.
Za študijo je ključno mentalno zdravje in človeške izkušnje kot slišanje glasov iz mnoštva različnih perspektiv, da bi resnično odkrili, kaj ljudje izkušajo, ne le kaj mi mislimo, da morajo izkušati, ker imajo določeno diagnozo. Upamo, da ta pristop lahko pomaga informacijsko okrepiti razvoj prihodnjih kliničnih intervencij.«
Posledica je, da obstaja široki razpon izkušenj ljudi, ki slišijo glasove in da mnogi od njih ne spadajo v tipične definicije. Woods in njeni kolegi verjamejo, da morajo psihološki raziskovalci govoriti z več ljudmi, ki slišijo glasove, da bi razumeli cel obseg te izkušnje – kot tudi, kako jo lahko zdravimo, ko je to potrebno.
