Bodi sprememba, ki jo želiš videti v svetu – M. Gandhi
Marsikaj nas moti tako v družbi kot v svetu, sploh če redno spremljamo dnevne novice preko medijev. Pa je res tako brezizhodno in težko? Ko sem naletela na besede iz vesoljnega zakona, ki v celoti določajo namen posameznega človeka in celotnega človeštva, in sicer na “Izpopolnjevati življenjsko okolje“, se mi je odstrlo, da bi veliko doprinesla k izboljšanju, če se pričnem bolj ‘ukvarjati s seboj’. Kako? Najprej tako, da poskrbim za harmonijo znotraj sebe, jo poizkušam vnašati v vsakdanje življenje. Nato pa se poizkusim tudi v umetnosti ‘ustvarjanja podob’. Namreč izpopolnjevati življenjsko okolje pomeni (tudi) izpopolnjevati sebe.
Kako doseči harmonijo in mir znotraj sebe?
Vsak dan si vzamem nekaj časa samo zase, za občutenje sebe in sproščanje. Vsak dan meditiram določen čas in tako z lahkoto obvladujem svoje dihanje, celotno telo, um, čustva. Iz kratkotrajnih tehnik počasi preidem na globoke tehnike sproščanja, kjer še poglobim svojo sprostitev in si s tem omogočim lažji stik s seboj, to stanje pa uporabim za nadgradnjo z vizualizacijo. Pričnem z osnovnimi predstavami, ki jih kasneje nadgrajujem s konkretno željo, ki se porodi iz srca.
Primer vaje predstavljanja
V kotičku, kjer me nihče ne bo motil, se udobno namestim. Pozornost usmerim na svoje dihanje in nežno zaprem oči. Dihanja ne poskušam spreminjati, temveč ga samo spremljam z vso pozornostjo. Ob izdihu zavestno občutim, kako me zapuščajo vse napetosti tako iz telesa kot vse dnevne skrbi. Ob vdihu si predstavljam, kako vame prihaja svež zrak in sveža energija. Umirjeno diham in občutim, kako je telo vedno bolj sproščeno, lahkotno in um vedno bolj odprt za svetle misli.
Predstavljam si, da se z vsakim dihom poglabljam vase, v svoje središče. Prihajam v svoj notranji dom, kjer domuje moje srce. Ta kraj je samo moj in povsem varen. Tu se lahko odpočijem, si naberem nove moči, lahko ustvarjam miselne predstave, katere želim udejanjiti. Lahko si ga predstavljam kot pokrajino iz narave s potočkom, ki čisti in spira notranje napetosti in kasneje zažari v svoji čistosti. Lahko si ga predstavljam kot objem gora, ki mi dajejo trdnost … Lahko si ga predstavljam kot čudovito gozdno jaso s travniškim cvetjem, kjer se pasejo srne ali pa kot jezero, v katerega se potopim, da se osvežim.
Skratka, domišljiji pustim prosto pot, vendar sem ves čas pozorna na dihanje in zaupam svoji sposobnosti usmerjanja pozornosti. Dovolim svoji notranjosti, svojemu najbolj skritemu kotičku, da se izrazi v vsej polnosti in zaupanju v življenje. Moja vizualizacija je jasna in srčna, pravzaprav vidim želeni rezultat in sem ob tem pozorna na svoje občutke zadovoljstva ob uspehu. Poskušam si zapomniti to stanje lastnega mojstrstva, lahkotnosti in notranjega miru.
Počasi ozavestim prostor in čas, v katerem se nahajam. Ozavestim svoje telo in dihanje. Nežno premaknem prste na nogah in rokah ter se pretegnem. Zahvalim se sebi za to čudovito izkušnjo. Počasi odprem oči.
Kam je izginila prvobitna podoba človeka
Zanimiv je primer, ko sem bila poškodovana in z nogo v mavcu nisem mogla niti hoditi, kaj šele izvajati dnevnih vaj. Dnevno sem vizualizirala, kako tečem soncu nasproti, kako mi veter mrši lase in kako lahkoten je moj korak. Kljub ne preveč dobri napovedi sedaj ne občutim, da sem bila hudo poškodovana. Vizualizacijo pravzaprav lahko uporabljamo za karkoli, vendar je pri tem najpomembnejši stik s seboj.
Pritegnil me je pogovor med Anastasijo in avtorjem knjige Anaste, »Kje lahko vidiš prvobitno podobo človeka?« »V sebi. Sam si jo predstavljaj. Pojdi ji nasproti. Radostno se bo usmerila k tebi. Pot bo radostna. Če se bosta postopno približevala, se bosta nekoč srečala. Združila se bosta! Varuj svojo prvobitno podobo, ne prepuščaj je drugim v naslado.« »Toda kako si predstavljati? Naokrog že tako ali tako dežujejo različne informacije o človeški nepopolnosti.« »Če boš verjel, da se s tvojo energijo hranijo proti tvoji volji, boš hiral in boš dejansko predajal svojo energijo. Obstaja vse, kar imaš ti sam za obstoječe.«
Človeku je dano najmočnejše orodje v vesolju – misel
Mnogi so navajeni misliti, da našo usodo posameznikov in sveta oblikuje “nekdo od zgoraj”. Toda ta ‘nekdo’ samo daje slehernemu človeku na razpolago najmočnejšo vesoljsko energijo, ki je sposobna spreminjati usodo vladajočih. Le redki vedo, da to silovito energijo nosi v sebi človeška misel. Če jo človek preda tehnokratskim silam, si pusti odvzeti vso moč. Da povrne misli izvorno moč, jo mora postaviti v čim bolj popolno naravno življenjsko okolje.
“Anastasija, ali ti glede na tvoje razumevanje sveta ni boleče gledati današnjo realnost?” “Zelo boleče je, Vladimir,” je zašepetala Anastasija. “Kako pa prenašaš takšno bolečino?” “Tako, da ustvarjam podobe čudovite prihodnosti, jih občudujem in se nad njimi navdušujem. Radost ob opazovanju podob premaguje bolečino. Poleg tega je od takšnega opazovanja več koristi – kakršno prihodnost si boš predstavljal, takšna tudi bo.”
V branje priporočam knjigo Anasta, sedaj 20% popust
