Moč placebo efekta

OGLAS

Moč pozitivnega svetovanja

V medicinskih poskusih se učinek placeba pogosto kaže kot nevšečnost. Zato ga nekatere družbe poskušajo odstraniti z namenom, da bi dobile natančnejšo sliko o delovanju zdravila. Toda stvari ne gredo vedno po načrtih.
V običajnem poskusu dajo bolnikom zdravilo ali placebo. Tiste, ki se jim stanje po placebu izboljša, imenujejo »odzivniki na placebo in jih umaknejo. Lotijo se novega poskusa, v katerem ne sodeluje noben znan odzivnik na placebo. Toda nekatere raziskave so pokazale, da se tudi v drugem poskusu, čeprav odzivnike na placebo, ki jih je bilo na prvem poskusu 35 % umaknejo, izboljša stanje novim 35 % bolnikom.

To je popolna uganka za številne družbe, ki izvajajo poskuse. Razlog za tak rezultat morda tiči v edinem dejavniku, ki se med poskusoma ne spremeni v zdravnikih. Govorijo podobne stvari in sporazumevajo se z enakim navdušenjem kot v prvem poskusu. Kaj govorijo, kako govorijo, navdušenje za zdravljenje in odnos do ljudi – vse to je izjemno pomembno.

V študiji, izvedeni leta 1954, na primer, so bolnikom s krvavečim čirom na želodcu vbrizgali vodo, vendar so jim rekli, da jih bo injekcija ozdravila oziroma da gre za poskusno injekcijo, katere delovanje je nedoločeno. Med bolniki, katerim so zatrdili, da bodo po injekciji ozdraveli, se je 70% izjemno izboljšalo, v skupini, ki so ji rekli, da gre za poskusno zdravilo, pa je bilo takih le 25%.

OGLAS

V neki drugi raziskavi je Fabrizio Benedetti preverjal učinke skritega placeba na bolečine v roki. Bolnikom, ki so nevede prejeli placebo v kaplji solne raztopine, se stanje ni izboljšalo. Toda ko so jim placebo vbrizgali vsem na očeh in jim rekli: “Dobili boste sredstvo proti bolečinam. Po nekaj minutah bodo bolečine prenehale. Pomirite se in udobno namestite, čez nekaj minut pa poročajte o občutkih bolečine”, se je bolečina polegla.

V študiji, izpeljani leta 1978, so uporabili dentalno injekcijo. Prvi skupini bolnikov so neznansko hvalili placebo tableto, ki so prejeli pred injekcijo. Drugi skupini so rekli, da bo tableta morda delovala ali pa tudi ne. Bolniki iz prve skupine so trpeli precej manjše bolečine, ko so dobili injekcijo.

Članek z naslovom “Posveti v splošnem zdravstvu: je smiselno biti pozitiven?”, objavljen leta 1987 v reviji British Medical Journal, poroča o 200 bolnikih, ki so bili deležni pozitivnih ali negativno naravnanih svetovanj (pri blažjih obolenjih). Na pozitivnih posvetih so jim povedali, kaj je narobe, in jim zagotovili, da se jim bo stanje v nekaj dneh izboljšalo. Na negativnih je zdravnik dejal, da ni povsem prepričan, kaj jim je. Po dveh tednih je 53% vseh bolnikov poročalo o izboljšanju – vendar jih je bilo v prvi skupini 64 %, v drugi pa le 39 %. Moč pozitivnega svetovanja je bila skoraj dvakrat večja od moči negativnega.

Za današnje zdravnike je pravi izziv prepoznati, kako naj predajo sporočilo. Po eni strani vedo, da so njihove besede še kako pomembne, po drugi pa morajo odgovorno poročati resnico o tem, koliko zdravila dokazano pomaga, vključno z njihovimi omejitvami. Toda kar rečejo, pa tudi, kako rečejo, je izjemno pomembno. Najnovejše raziskave jasno kažejo precejšen vpliv empatije, topline in avtoritete, pa tudi zavzetosti in samozavesti. Potrebne so nove raziskave, ki bi zdravnikom omogočile več svobode glede tega, kaj smejo reči in česa ne, pa tudi, kakšen način sporočanja je najučinkovitejši. Od vas pa je odvisno, kaj verjamete. Moč je v vas.