V iskanju samote sem dneve večinoma preživljal stran od prijatelja. Nekoč sem naletel na starodaven samostan in vstopil v kapelico. Ko sem pokleknil in molil, me je po hrbtu potrepljal starejši menih.

»Ti lahko pomagam?« je vprašal. Bele lase je imel na vrhu glave deloma pobrite. Bil je visok in oblečen v rjavo meniško obleko, ki je bila čista, vendar zguljena, in mu je v enem kosu padala od ramen do stopal. Pas je imel prevezan z vrvjo, obut pa je bil v ponošene usnjene sandale. S svojo pojavo je v meni vzbudil spoštovanje.

Počasi sem rekel: »Vaša svetost, prosim, povejte mi kaj o svoji duhovni poti, če mislite, da si zaslužim.«

Usedel se je zraven mene v cerkveno klop in se vedro nasmehnil. Z mehkim in globokim glasom je začel pripovedovati: »Odraščal sem v plemiški družini. Kot mladenič sem bil preveč bogat in pod močnim vplivom vrstnikov. Da bi me sprejeli, sem veliko grešil, razsipaval denar za razkošna oblačila ter se vdajal vinu in ženskam.«

Za hip je pomolčal in z glasom, polnim bolečine, nadaljeval: »Medtem ko sem študiral na univerzi, je vso mojo družino doletela tragična smrt. Ko so bili na počitnicah, se je njihova ladja potopila. Žalujoč sem uvidel ničevost svojega pohlepnega življenja. Zato sem se posvetil iskanju življenjskega smisla, in to me je končno pripeljalo do srečanja s frančiškanskim menihom. Pod njegovim vodstvom sem preučeval svete spise.«

Roke je iztegnil proti oltarju in v oči so mu prikipele solze. »V življenju in nauku Jezusa Kristusa sem našel odrešenje za svoje grehe in vir večnega življenja. Navdihnjen z vdanostjo svetega Frančiška sem opravil samostanske zaobljube. To je bilo pred skoraj petdesetimi leti.«

Rahlo sem se priklonil in rekel: »Najlepša hvala. Vas lahko vprašam nekaj, kar me teži?«

V kapeli se je začenjal obred in ker so se ljudje zbirali, je nastal direndaj. Z milimi modrimi očmi se je zazrl v moje. Globoke gube na njegovem obrazu so pričale o strogem življenju v odpovedi. Njegov na pol škrbavi nasmeh pa je izžareval notranjo radost, ki je bila skrivnost njegovega življenja.

»Sveta maša se bo vsak hip začela. Prosim, pojdi z mano.«

Skozi ozek hodnik me je po kamnitih stopnicah odpeljal v trdo temo. Prižgal je laterno in pot sva nadaljevala skozi približno meter širok podzemni hodnik. Stene so bile zgrajene iz starodavnih kamnov, strop je bil nizek, v zraku pa je bil vonj po vlažnem in zatohlem. Pred obrazom mi je zavreščal netopir. Menih je v mraku zamomljal: »Peljem te nekam, kjer zelo rad molim.« Njegove besede so odzvanjale od sten, tako kot najini koraki. Vstopila sva v samotno sobo. Plapolajoči plamen svetilke je komajda osvetlil šest kvadratnih metrov veliko celico, v kateri sta bila le lesen križ na steni in lesena klop. Smehljaje se me je vprašal: »Je tu dovolj tiho zate?«

Počutil sem se blagoslovljenega, da sem lahko tam, in to sem mu tudi povedal. Sedla sva na klop, svetilko pa je postavil na tla med naju. Potem sem mu zaupal nekaj, kar sem imel v mislih ves čas, odkar sem prispel v Evropo.

»Iz judovske družine sem in spoštujem našo vero. Ko sem bil otrok, se je dedkova vdanost judovstvu vtisnila v moje srce. Med potovanjem sem navdih in modrost črpal iz preučevanja svete Tore in kabale. Obenem pa me Jezusovo življenje in njegov nauk ganeta do solz. Njegova modrost, usmiljenje in ljubezen do Boga so se me globoko dotaknili.«

Malce sem bil napet, saj do zdaj še nikomur nisem razkril teh misli, toda menihove blage oči so me pomirile. Nadaljeval sem: »Zgodovina govori, kako so kristjani preganjali Jude. Nekateri Jude prezirajo, saj jih imajo za Jezusove morilce, in tudi sam sem izkusil posledice takšnega razmišljanja. So pa tudi Judje, ki podcenjujejo kristjane in imajo Jezusa za manj pomembnega.«

Zaradi spominov iz preteklosti sem za hip obmolknil. Zagledal sem se v medlo svetlobo svetilke in vprašal: »Zakaj si ljudje, ki si prizadevajo ljubiti istega Boga, tako nasprotujejo? Ali zaradi iskrenega spoštovanja do Jezusa izdajam svoje judovske korenine?«

Stari menih me je prijel za roko. Pogledal je proti nebesom, da bi našel navdih za besede, in molče zaprl oči. Čez trenutek jih je odprl in dejal:

»Otrok moj, obstaja samo en Bog. Vse vere nas učijo, naj ga ljubimo in ubogamo. Zaradi plitve vere, samozaverovanosti ali preračunljivosti se ljudje prerekajo glede površinskih razlik.«

»V petdesetih letih meditacije, molitve in skrbi za druge sem odkril, da se Božja ljubezen različno razodeva različnim ljudem. V vsakem duhovnem izročilu so svetniki, ki žrtvujejo življenje za Božjo ljubezen in v dobro človeštva.«

V globoki zamišljenosti se je pogladil po bradi in z drhtečim glasom rekel: »Verjamem v Jezusa Kristusa kot Božjega Sina in mojega Odrešenika. Mogoče Bog po svoji volji navdihuje vdane Jude z drugačnim prepričanjem od mojega.«

Dodal je še, da so nas Mojzes in preroki učili ljubiti Boga z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. Jezus je učil enako in ni prišel v ta svet, da bi to zapoved spremenil, temveč da bi jo izpolnil.

»Zakaj morajo obstajati nesoglasja in sovraštvo?« je nadaljeval.