Moj večer

Nocoj sem si naredila vročo sivkino kopel. Eden izmed večerov, ko sem zavestno nežna in mila s seboj. Potopila sem se v vročo vodo in zatisnila oči. Preplavili smo me ljubeči občutki, ki sem jih doživljala ob prijetni, nežni glasbi.

Iz vode so se dvigali vroči hlapi med katerimi se je poigraval vonj sivke. Pore na mojem telesu so se odpirale, napetost je počasi zapuščala moje telo. Preselila sem se v glavo, v moj um. Sledil je pregled današnjega dne. Popolno. Odlično. Zadovoljna. Drobni koščki, ki so kalili to čistočo, so z lahkoto zapuščali moj um… in potem je udarilo. Občutki krivde, za katere bi lahko rekla, da so prišli od neznano kje, vendar sem vedela, da so to stari potlačeni vzorci, ki me poskušajo prevzeti. Zdaj še posebej, ko se zavestno odločam za NOVO SEBE. Sprva sem bila zmedena. Potem pa sem se odprla in dovolila pretočnost skozi sebe. Kar je neželenega prišlo, naj tudi odide. Sledil je notranji dialog, ki je bil v smislu nove mene in stare mene. Oglasila se je majhna prestrašena in zapuščena punčka, ki je želela tolažbo, saj ji v novem telesu ni bilo preveč všeč. Strah in stiska sta počasi pojenjala, punčka je dojemala. Še bo prebivala v meni, vendar pod drugimi pogoji. Bolje in lepše nama bo.

OGLAS