Moja ljubezen

Pozdravljeni,

vaše bloge prebiram že nekaj časa in med vami so že prave veteranke. In zdaj še ena začetnica, ki enostavno ljubi pisanje. V svoji rosni mladosti sem napisala 77 dnevnikov.

In ko sem jeih pred kratkim našla pri starših doma sem ugotovila, da pisanje enostavno pogrešam. Moji dnevniki so bili moji najboljši prijatelji, kamor sem zlivala vsa svoja čustva. Pa saj ste bili kdaj v takšni situacijo, ko ste vse spravili na papir in se potem počutili neizmerno dobro.Spraševala sem se zakaj sem prenehala s pisanje in predvsem kdaj. Ugotovila sem, da v obdobju mojega življenja sem postala zamorjena, zaprta vase in tako so tudi moje strani v dnevniku iz 10 napisanih stani na dan, enostavno skopnele do tega, da nisem imela več o ničemer pisati. Moje življenje je bilo v tistih letih enolično, nezanimivo, predvsem pa takšno, da sem se počutila mrtvo. Živela sem življenje, katerega mi je narekoval moj takratni partner in zaradi domače vzgoje, da je družina na prvem mestu pretrpela marsikaj.

OGLAS

Danes je od tega minilo dobre 4 leta in dobrih 15 let odkar sem zadnjič kaj napisala v dnevnik. In to sem tako neznosno pogrešala…plesanje črk na papirju in kasneje prebiranje svojih ugotovitev in razmišljanja. Posledično tudi tega, da sem kdaj naredila kakšno napako, ki sem se jo šele čez leta zavedala.

Namesto v dnevnik sem se odločila, da bom postala “moderna” ženska in začela pisati blog, čeprav sem se kar nekja časa lovila, da sploh dodam nov dokument—-leta se zdaj že poznajo :-).

Tako, da dragi blogerji in blogerke, upam da me boste radi brali….meni marsikdo od vas polepša dan in večer.

Vaša Fairy Pika