Moja pot je drugačna od tistih poti, ki vodijo le naravnost. Katerokoli si izberem, je razgibana, strma in vijugasta. Polna življenja. Včasih sem temu rekla, da je polna preprek. Danes vem, da je to izziv in darilo. Darilo, da lahko izkušam takšno pestrost življenja. Takšno pestrost čutenja, takšno doživljanje… Takšne kontraste. Vsakič, ko premagam delček strmine na svoji poti, sem vesla, ponosna , svobodna, bolj modra, bogatejša … Sem zmagovalka, ko se ozrem nazaj.
Seveda so tudi trenutki, za katere v tistem trenutku raje ne bi videla, da so se zgodili. Mi pa vedenje, da je to le del poti na kateri moram ali pospešiti tempo, ali bolj dvigniti nogo, da prestopim, ali bolj napeti svoje čute…, zadevo olajša. Vedno, kadar “sestopim”, vidim več in širše.
Moja pot je nenehno potovanje. In ne želim drugače, ker vem, da bom prikrajšana za marsikaj čudovitega. In dokler sem mislila, da je moja pot polna ovir, sem se upirala in sem s težavo potovala. Zdaj, ko se ozrem nazaj in vidim, kakšno darilo sem dobila, stopam bolj lahkotno. Sem v pričakovanju jutrišnjega dne. Vem, da bo malo večji napor le pospešil mojo rast in da bi poležavanje v travi pri meni povzročilo stagniranje. In na zemljo sem bila poslana, da rastem in da izkušam. Da rastem kot duhovno bitje in izkušam raznolikost tega prečudovite ga sveta. Tako v fizični kot v subtilni obliki…
In da, če si življenje vzamemo kot pot na kateri imamo ovire, prepreke.. ustvarimo upor in lahko zaradi tega cepetamo na mestu, se silimo sebi, ker nimamo moči, da bi dvignili nogo in prestopili, stokamo , da smo brez moči… Ob vsem tem. Pa pozabimo na naše zaloge, ki pa so brezmejne.
Trenutno sem ponovno na eni izmed poti, ki ima več priključkov in za kakšnega bo ponovno potrebno načeti zaloge, da bom to pot dokončala. In kaj je pri vsem tem najbolj zanimivo, da zaloge nikoli ne pojenjajo. Kaj nismo čudovita bitja?
