MOJA POT V PRANOJEDSTVO

MOJI ZAČETKI…

Že pred več kot desetletjem sem se spogledovala s to idejo in mislijo, da morda pa tudi meni nekoč uspe… ampak takrat niti pod razno nisem bila še zrela za to.

OGLAS

Pa me je v vsem tem času vsake toliko kakšna misel na to temo spreletela, prebrala sem kakšen članek o tem in občudovala tiste, ki jim je izkušati to milost že bilo dano, hkrati pa sem se zavedala v čem je skrivnost, da to lahko sploh dosežem. Jasno mi je, da je potrebno dvigniti svojo frekvenco tako visoko, da si lahko nenehno povezan z Virom. Kako priti do tega pa je druga stvar. Poti do nenehnega stika so različne, kot so različne poti tega prehoda v življenje na prani, vsekakor pa je potrebno dnevno delati na sebi, ozaveščati, odpuščati zavestne in podzavestne vzorce, biti v popoldnem miru in stiku s samim seboj, predvsem pa se je potrebno osredotočati na svoje telo in mu prisluhniti, hkrati pa prisluhniti sebi in se opazovati, kdaj sploh nastopi lakota; ali smo zares lačni, ali smo samo žejni, ali hranimo čustva, ker smo iz ravnovesja oziroma hranimo svoj mental in jemo zgolj iz navade.

Ob natrpanem urniku vsega, se rada odmaknem od ljudi in kak dan preživim sama s seboj. Tako je bilo tudi tiste nedelje ne tako daleč nazaj, ko sem se ob morju predajala sončnim žarkom. V nekem trenutku mi je od nekje priplavala misel: Življenje na prani… Uf. Kar zdrznem se. V naslednjem trenutku vidim in zaznavam povezavo po kateri se počasi, čisto narahlo energija steka navzdol. ‘To je to’, me prešine. Vodena sem, da se osredotočim na dihanje, nekajkrat globoko vdihnem in vidim ter čutim, kako se polnim z energijo. Dobro se v resnici sploh ne zavedam vsega, kar se dogaja, v sebi pa čutim neizmeren globok mir, povezanost, usrediščenost s samo seboj.

Ob vsem sem se takoj spomnila na Jasmuheen, znano pranojedko, ki že več kot dve desetletji širi svoje znanje in izkušnje vezano na pranojedstvo širom sveta. Tudi pri nas v Sloveniji je pred več kot desetletjem bila. Ko sem se zvečer tistega dne vrnila v Ljubljano, sem malce pobrskala po spletu, ali se morda še da dobiti kakšno od njenih knjig, tisto kjer opisuje proces skozi katerega je šla, da je vzpostavila stik z Virom, že imam.

Našla sem gospoda, ki je res prodajal nekaj njenih knjig. Takoj naslednji dan sem se dogovorila z njim, da jih pridem iskat. Dogovorila sva se kje se najdeva, v tistem hipu pa me je prešinila misel: ‘Ne potrebuješ teh knjig, da bi dosegla svoj cilj.’ Seveda sem se takoj strinjala s tem, pa sem se vseeno odločila, da knjige vzamem, preberem, pa si morda malce razširim obzorje, morda le najdem kak odgovor na svoje vprašanje ali dilemo. Z gospodom sva se tako našla, dal mi je knjige, po tem pa sva se zapletla v prav prijeten pogovor. Malce mi je opisoval kako je njegova žena prišla na to pot. Seveda mi je bilo vse skupaj zanimivo, v meni pa je nenehno odzvanjal močan občutek, ki mi je govoril, da moram poslušati samo sebe in bom do tega prišla na način, kot je pravi zame!

Od tiste nedelje sem precej zmanjšala vnos hrane v svoje telo, sploh trde, nektera ‘mrtva’ hrana je iz danes na jutri odletela iz jedilnika. Namesto da jem, pijem, pojem pa kakšno juho iz domače zelenjave… Predvsem poslušam sebe in svoje telo. Tisto nedeljo sem ozavestila, kdaj sem zares lačna, kdaj žejna, kdaj hranim čustva in kdaj zadovoljim svoj mental. V trenutku so mi postali jasni vsi ti nivoji hranjenja in sedaj se le opazujem in sledim cilju, da jem zgolj takrat, ko sem lačna. Pa vidim, da potrebujem kar 3/4 manj hrane, počutim pa se izjemno. Vse skupaj pripisujem tudi dejstvu, da sem od spremembe imena in priimka še veliko veliko bolj mirna, osredotočena in da se res počutim izjemno. K temu verjetno botruje tudi manjša potreba po hrani.

Čez dan se večkrat osredotočim nase, vidim in čutim povezavo z Virom, se osredotočam na dihanje. Opažam, da če pojem nekaj, česar moje telo ne potrebuje ali pa ni v skladu z menoj, pa četudi v zelo majhnih količinah in čeprav sem še pred kratkim jedla prav to brez vsakih problemov, mi postane slabo. Prav tako sem opazila, da se mi včasih ta povezava z Virom prekine ali pa je ne zaznavam, pa ni treba da sem povsem iz ravnovesja, lahko se čisto malo ‘nagnem v eno stran’ pa se že izgubi ta ‘connect’ in pri tem občutim neko praznino, kmalu za tem, pa se pojavi želja po hrani. Da nisem v ravnovesju, ne pomeni, da sem čustveno prizadeta, dovolj je že, da te ena neprava misel zamaje, tako subtilno je to. Tako vse skupaj zaznavam ta hip. Tisti dan, ko pa mi uspe ostati popolnoma v ravnovesju in ko sem popolnoma povezana, pa so potrebne res izjemno majhne količnine hrane, počutim pa se polna energije in povsem umirjena. Veliko energije in dobrega počutja mi daje tudi vodni kefir, ki ga redno uživam. Jem res zelo, zelo malo, kot bi hrano polovice enega obroka raztegnila skozi ves dan. Ta količina malce niha, odvisno od dneva, kako sem tisti dan. Hrane pri enem ‘obroku’ pojem res čisto malo, ravno toliko da je v želodcu malo tega občutka, ostalo pa zavestno z dihanjem ‘dobim dol’ in dopolnim. To je moj način in to je moja pot. Za tebe, ki bereš ta moj članek, pa je dobro, da najdeš svojo.

Pred nekaj dnevi sem prebrala knjigo Poslanci Luči, to je knjiga, ki jo je Jasmuheen napisala kot nadaljevanje knjige Življenje na prani. In prav v tej knjigi pravi, da je ta 21-dnevni proces skozi katerega je šla in kateri jo je popeljal na pot pranojedstva, zgolj eden od načinov in da ni nujen in primeren za vse, ki se odločijo stopiti na to pot, ker mora vsak sam najti svojo pot oziroma svoj način, ki mu je dan. Jaz dodajam, da morda nekomu to ni dano, ker mu ni potrebna ta izkušnja. Tako mi je branje te knjige dala potrditev, da je tako. Od vsega začetka, od kar vem za ta proces sem vedela, da ni univerzalnega recepta in da je temu tako. Sem pa veliko brala o tem, pa vem, da so številni ljudje imeli v tem procesu silne težave. Jasno, ker v kolektivni zavesti ljudi je, da kopiramo, se zgledujemo po nekom in sledimo poti drugih ter tako izgubljamo stik s seboj, namesto, da bi prisluhnili sebi in našli svojo unikatno noto.

Kaj mi bo vse skupaj prineslo lahko zgolj slutim, a čisto vsega še ne vem. Tudi ne vem, kdaj bom lahko povsem opustila še to minimalno količino hrane in nato še tekočino, če sploh bom, čeprav si želim, da bi mi uspelo se povsem odvezati od hrane in pjače na vseh nivojih. Če potrebujem to izkušnjo mi bo zagotovo uspelo, če ne, pa ne. Pa niti ni pomembno, ker ta cilj ni pomemeb. Pomembna je pot, ki jo hodim ta hip in na kateri se učim poslušati in slišati ne drugih ampak samo sebe.

Se nadaljuje…