Moja zgodba – drugi del

Prišel je čas še za nadaljevanje zgodbe. 😉

Moram povedati, da nam je bilo izredno težko mami pripraviti do zdravljenja. Njej se je zdelo, da je čisto vredu in da ji hočemo kaj hudega storiti… Vem, da se bo to slišalo neverjetno, ampak ko je moja teta pripeljala mami na zdravljenje je izgledalo tako, kot da mamici nič ne manjka. Tako da za enkrat vem, da mami zaradi tega ni bila hospitalizirana. Ko pa so se začele spremembe odražati ne le v njenem obnašanju, temveč tudi v obleki, videzu pa so tudi ostali opazili, da je nekaj z njo narobe. Nekaj časa nama s sestro ljudje namreč niso verjeli, da je z mami nekaj narobe, saj so se stvari dostikrat dogajale za zaprtimi vrati. Problem pa je tudi v tem, da je potrebna privolitev za zdravljenje…

A kljub naporom nam je uspelo mami odpeljati na zdravljenje. Najprej je bila na zaprtem oddelku, čez čas je bila premeščena tudi na odprt oddelek. Rada sem hodila k njej, da je vedela, da ni sama v tem, a včasih mi je bilo priti k njej zelo težko. V psihiatrični bolnišnici namreč potekajo neke vrste terapije (krogi), kjer se pogovarjajo in vsak pove svojo zgodbo. In kadar sem prišla tja so vsi vse vedeli o meni… Počutila sem se kot “hodeča enciklopedija”… Bilo mi je grozno. Spomnim pa se tudi enega zelo neprijetnega pripetljaja… K mamici sem prišla na obisk s svojim partnerjem. Usedli smo se za mizo in gospa (prav tako pacientka te bolnišnice) se je prišla razburjati nad mojo mamico in kričati nanjo, da ji je speljala njenega moža… Od šoka sem obnemela in ostala tiho, vedela pa sem tudi, da karkoli ji rečem bi bilo brez smisla. Me je pa bolelo, ker se je to mamici naredilo in ne obratno. Ampak tudi obiski v bolnišnici so sčasoma postali vsakič bolj prijetni, ko se nisem več obremenjevala s tem, da vsi vedo našo družinsko zgodbo. Ko sem videla, da mamici gre na boljše. Da ustvarja… Izdelala mi je en prekrasen povšterček, ki me je vedno spremljal v avtu in rumenega medvedka. Mami je tam spoznala tudi izredno dobro prijateljico. V bolnišnici je imel eden fant, ki sem ga poznala preko našega kraja, tudi svojo mami in zaradi tega in pogovorov z njim mi je postalo vse skupaj nekako lažje. Takrat so zelo blagodejni ljudje, ki imajo podobno življenjsko zgodbo… Dajo nam vzgled. Vemo, da nismo sami v tem…

Sicer pa je zelo malo ljudi je vedelo kaj točno se dogaja. Večino časa sem se počutila nerazumljeno, bolj kot to pa mogoče osamljeno in nekako samo v tem problemu. A ne smem pozabiti ne iskreno pomoč mojega partnerja. Bil mi je več kot v oporo… Hvalabogu je tudi on iz zdravstvenih voda in kot tak je zelo sočuten. V mojih največjih mukah je bil z mano. V takšnih časih človek potrebuje okrog sebe ljudi, ki ga ne obsojajo…. Ki nam včasih samo prisluhnejo. Ki vedo, da smo takšni kot smo z razlogom… Da smo če se pritožujemo, žalostni. Da takrat zelo zelo trpimo… Bila sem mu in še sem mu neizmerno hvaležna. Dostikrat opazujem ljudi, ki so partnerji nekoga v času, ko partner preživlja težke dni. Take ljudi res cenim.

Moram vam pa priznati, da me je seveda bilo zelo zelo strah, da se mi bo isto zgodilo kot mamici… Da bom prevarana v svoji zvezi… V bistvu sem se skozi situacijo v družini tudi sama na nek način počutila prevarano. Zelo me je bolelo. Takrat sem že gledala film “The secret” in vedela sem, da če bom o tem razmišljala, bom privlačila situacijo… Zato sem opustila te misli.

Ljudje so mi tudi pravili in me strašili, da so vse te bolezni dedne in da bova tudi midve s sestro zboleli. Ker pa sem mogoče na nek način še bolj čustvena (hitreje se začnem sekirati in obremenjevati) kot sestra so mi pravili, da bom jaz še hitreje zbolela… Malo sem se vrgla v raziskavo kako je s tem in na koncu prišla do ugotovitve, da skoraj nobena bolezen ni dedna. Tekom življenja si veliko večino bolezni samo pridelamo. In nehala sem se obremenjevati še s tem (že tako sem imela dosti skrbi, ki so se mi odražale na neznosnih bolečinah v želodcu in trebuhu na splošno…). Če tudi vas strašijo s tem, prosim čisto odmislite te zadeve in vedite, da ste vi taglavni šef za vaše zdravje. Točno tako kot tudi za ostale stvari.

Mami se je skozi zdravljenje, pogovore, druženje in skozi čas pozdravila. Včasih še pride kak težek dan in nikoli ne morem biti sigurna kakšne volje bo ko bom prišla k njej, a takšni dnevi so zelo redki hvalabogu. V tem času se ji je zmanjšala tudi terapija (s tem ciljam na tablete, ki jih mora jesti). Dobila je službo, v kateri zelo uživa, saj lahko pomaga ljudem. Dobila pa je tudi sebi kompetentnega partnerja. ♥ Moja mami je zmagovalka! Ponosna sem nanjo! 😉

Če vas zanima še, kako se je rešila zadeva z duheci… Duheci so odšli. Med dogajanjem (slišanjem ropatanja, hoje po stopnicah) sem bila prestrašena, zadrževala sem dih, postajalo mi je zelo vroče… Bilo je kot bi dobila napad panike. Če bi lahko bi zakričala, a sem zadržala in je krik odmeval v meni sami… A počasi sem poskušala odmisliti ves ta strah in paniko. In to mislim, da je prekinilo strašenje. S strahom so se hranili… Mogoče se sliši neverjetno, a jaz osebno verjamem vanje. In prišla je prilika, ko jih je slišal tudi moj partner (bil je ravno pri meni), kasneje pa še sestra in njen prijatelj. Nekaj se je definitivno dogajalo pri nas. Moram pa priznati, da ko sem ji še to začelo dogajati sem si mislila: “Suzana, res krasno! Mami se zdravi, sedaj bodo pa še tebe lahko peljali tja…” In skoraj nikomur nisem mogla povedati, kaj se dogaja. Očimu je bilo izredno čudno, zakaj gori celo noč luč zunaj in seveda sem jih začela poslušati o varčevanju ipd. Hm… No, hvalabogu se je to kasneje rešilo. Imam pa še vedno malo čuden občutek zaradi vsega skupaj.

Da zaključim zgodbo: Kaj mi je pomagalo v teh časih? Definitivno to, da sem imela ob sebi partnerja (sicer bolj preko telefona kot v živo, ampak tudi to mi je zelo pomagalo) in nekatere osebe, ki so mi bile v oporo. Čeprav se čudno sliši mi je pomagala tudi samota… Raje sem namreč sama v težkih časih, kot da bi ostalim morila o vsem tem. Mogoče to ni najboljša ideja vedno, ampak… V teh časih sem se tudi podala na svojo pot duhovnosti – spoznavanja same sebe, iskanja razlogov za mami in njeno (našo) zgodbo. Iskala sem informacije, brala, brskala po različnih forumih… Od takrat dalje so angelčki moji zvesti spremljevalci! ;))) Prišla pa sem tudi do svojega mišljenja da za prevaro v družini nisem več nikogar obsojala, ampak sem mnenja, da se je zgodila z razlogom. Še celo več… Skoraj prepričana sem, da so se njihove dušice zgoraj dogovorile, da se bo to dogodilo, ker je tako boljše za vse. In vsega tega smo se vsi ogromno naučili. Pri meni vem, da je bila lekcija odpuščati, ozaveščati in razumeti skozi prizmo srca. Pomagala pa mi je zelo tudi glasba… Moja zvesta spremljevalka skozi celo moje življenje.

Kaj sem se naučila? Naučila sem se odraslosti, samostojnosti, poskrbeti sama zase… V teh časih sem namreč prevzela vse nase. Od plačevanja računov, do pooblastila za odločanje namesto mamice, vodenja gospodinjstva,… Naučila sem, da se v časih, ko sorodnik zboli moraš paziti, saj mu tudi ti bolan ne moreš kaj dosti pomagati… Naučila sem se, da duševna bolezen ni tabu in da bi bilo dobro, da bi se o tem več govorilo. Ni pravilno, da se te ljudi obravnava kot nekaj nenormalnega, kužnega, drugačnega… Ni pravilno, da se jih obsoja in krivi, da so sami krivi za svojo bolezen. Ste vedeli, da ima ogromno zvezdnikov takšne ali drugačne duševne bolezni (vse od depresije, samomorilnosti do OKM, shizofrenije,…)?

Te stvari te preprosto spremenijo. Nikoli več nisi isti človek. Tudi na partnerske zveze in ljubezen gledaš malo drugače… A nekaj drži: LJUBEZEN JE ODGOVOR! V E D N O …​

VIR SLIKE: http://data.whicdn.com/images/28800809/540184_3846962699774_1449371299_33314470_850863854_n_large.jpg