Danes sem malo brskala po starih datotekah in naletela na moj nagovor izpred petih let, ki sem ga imela v Kliničnem centru ob materinskem dnevu, za žalujoče starše, svojce in bolnike. V tisti večerni maši je marsikomu odprl notranje upanje, tekle so solze in stiskali so mi roke. V pogledu bolnišničnega župnika sem zaznala veliko radost, ko mi je v dlan položil belo vrtnico, ki je v času govora padla iz šopka na oltarju. A tam poleg njega so stali še štirje v mašnih oblačilih, ki so me priprto gledali izpod čela… Čeprav sem se v nekaterih delih spustila v okvir in v nagovor vpletla njim sorodne besede, se tako odrešuječe žalovanje izgleda ni skladalo z njihovim planom. Nihče se mi ni niti približal smile emoticon
Podelim z vami, vi pa s tistim, ki bo potreboval.
Objem, Andreja.
Življenje nam namenja številne izkušnje in v človeški naravi je, da presojamo in sodimo vse kar nam pride naproti, vsako situacijo, vsakega človeka. Prav tako počnemo tudi z izkušnjami, ki jih radi delimo na dobre in slabe.
Če bi ohranjali tisti mir, ljubezen in čistost s katerim se rodimo mi sami in tudi naši otroci, pa bi kmalu ugotovili, da za takšno presojanje nimamo osnove. Naši nebeški starši, naš stvarnik, naš oče Bog, mati Marija in Jezus Kristus nam nikoli ne namenijo tistega, kar ne potrebujemo in tistega česar nebi zmogli. Za nas želijo le najboljše – isto kot mi za svoje otroke, iz česar jim včasih tudi prisolimo kakšno zaušnico.
Kot mnogim med vami, je bila tudi meni namenjena izkušnja izgube otroka. Prvič v šestem mesecu nosečnosti, drugič v petem mesecu otrokovega življenja. Ravno v tej drugi izkušnji mi je bila dana božanska milost, da prepoznam dar, ki mi je bil dan z njegovo genetsko drugačnostjo in z njegovim odhodom v večno luč. In ravno zaradi te milosti bom z vami podelila ta pogled iz svetlobe, za katerega želim, da vas nežno potegne iz žalovanja, iz tesnobe in neštetih praznih vprašanj brez odgovorov.
Vsak si zaželi, da bi kdaj dobil kompas, ki bi ga vodil skozi življenje in včasih ta pride v obliki bolezni ali izgube najdražjega. To sta najmočnejši obliki kompasa in če nas ti dve ne predramita prvič, nas verjetno obiščeta še kdaj.
Pa se boste vprašali:«K čemu naj bi se pa predramil, zgodila se je krivica, revež sem, ker me je doletelo to – najhujše !?«
Ja, ponavadi najprej vsi res tako pomislimo, ker takšno reakcijo pričakuje od nas okolica, ker smo tako vzgojeni, ker drugače ne znamo videti in čutiti in razmišljati, ker ne vidimo iz teme. Tako se ogradimo z visokimi zidovi, z bodečo žico in v svojem srcu vztrajno zalivamo ta črni plevel, mesece in leta, da le ne bi preminil. Ob tem pa ne uvidimo, da smo si sami vzeli vsako možnost, da bi v nas še kdaj sijalo božansko sonce. In mečemo stran dar spoznanja, ki nam je bil dan s takšno silno izkušnjo.
Kaj mislite, kdo nas ustavlja, ko se brezglavo in brezsrčno pehamo za materialnimi dobrinami, ki ne služijo več le namenu preživetja?
In kdo nas ustavlja, ko s svojimi telesi ravnamo neljubeče in v njih vnašamo alkohol, droge, tobak, kemikalije?
In kdo nas ustavlja, ko sami ne znamo ven iz nasilnih, poniževalnih in nečloveških odnosov?
Nihče drug kot bolezen in izguba. A bolezen in izguba sta le nujna pomoč in orodje v božjih rokah.
Tako nas Bog ustavi, tako daje možnost našim telesom, da si odpočijejo. Tako rešuje naše glave pred uničevalnimi nepotrebnimi mislimi. Tako zbližuje ljudi v za njih pozabljeni ljubezni do vsega in vsakogar. Tako nas spominja, če preveč pozabimo od kot prihajamo, kje smo in kam gremo.
Če se umirimo ob teh izkušnjah in jih doživljamo z notranjim mirom, odpuščanjem in prisotnostjo, se lahko zavemo širine življenja. Lahko se zavemo kako pomemben je zdajšnji trenutek in kako resnično in popolno je vse, že tukaj in zdaj.
Se zavedate tega trenutka, kako je popoln in ljubeč?
In popolno je vse tukaj in zdaj!
Vse kar je bilo v preteklosti je že minilo in ni pomembno. Pretekle bolečine si vedno prikličemo le sami, ko se jo trudimo podoživljati. A čemu podaljševati nekaj, kar nam povzroča trpljenje? Ničemur in nikomur ne koristi. Shranimo le lepe trenutke. Tudi naši ljubi angelski otroci, naši bratje in sestre v onostranstvu želijo za nas le radosti, ljubezni in božanske luči. Zakaj jih zaustavljati v nedogled, z žalostjo in jezo zaradi njihovega odhoda?
Tudi prihodnosti še ni. A v zdajšnjem trenutku ji sadimo seme, ki naj bo radostno in v popolni povezavi z božjim domom. In ne čakajmo na prihodnost, ker tudi ko ona pride je zdajšnji trenutek.
Zato se ozrimo v svoja srca, naj se odpro kot cvetni popek na pomladanskem soncu. Obnovimo vez z Bogom skozi srce in začutimo to božansko brezpogojno ljubezen. V njej smo vsi rojeni, vsi bivamo in tja vsi odhajamo.
Ravno dušice malih rojenih in še nerojenih otrok so prave angelske duše, ki želijo s svojo prisotnostjo prebuditi svetlobo, sočutje, hvaležnost in ljubezen v vseh nas.
Zato bodimo hvaležni za njihov prihod, kratko pot in njihov odhod. Spoštujmo njihovo odločitev in poslanstvo.
Opustimo jezo, zamere, agresije, žalost, grobe odnose, neljubeče misli do sebe in drugih in ohranjajmo notranji mir, vez z Bogom, svetlobo in brezpogojno ljubeznijo.
S tem pripravljamo božanski dom v sebi, za angelskega otroka, ki se vrača in je tudi sedaj ob nas.
Glejte, ustvarjeni smo in bivamo v božji ljubezni, ki nima meja, je čisto brezčasje, večnost, neskončnost. Bivanje v tem življenju pa je omejeno s časom, prostorom, zakoni, družbenimi normami in najrazličnejšimi merili. Kaj lahko ob tem spoznanju sploh nesebično zaželimo nekomu, ki ga imamo iskreno radi in je ujet v okorelem telesu, ki zaradi bolezni ne zmore več osnovnih življenskih funkcij? Verjemite, da je najbolj nesebična želja ta, da se vrne v večno luč. In ne samo nesebična želja, ampak nujna prošnja in molitev za vsako dušo, ki zapušča to življenje. In ko ta molitev pride iz vašega srca je najmočnejša!
HVALA in naj bo vaše življenje vaša molitev.
