»Moraš!« – »Ne bom!«

Tokratni klientki naj bo ime Špela. Stara je 33 let, zaposlena, samska in zapletena v ljubezenski trikotnik kot ljubica s poročenim moškim. Ta poročeni moški z njo grdo ravna, dela kar hoče, pride, ko hoče in »hodi po njej«. Špela se počuti ujeto v blatu, kjer vegetira in kot da jo nekaj vleče dol v to blato.

Ko sva pričeli s pogovorom, je občutila še glavobol, kot bi rumena krogla pritiskala nanjo. V samem centru te krogle je videla svojo mamo, kako pritiska nanjo z občutkom krivde. Pravzaprav »downloada« oziroma nalaga občutek krivde. Špela se je v tem trenutku počutila kot zelo majhna punčka, skoraj kot dojenček in mi je opisala, kako jo je mama celo otroštvo krivila za lastno nesrečo in kako da ji je Špela s svojim rojstvom uničila življenje. Špela je že kot majhna punčka zaključila s prepričanjem: »Nisem vredna, da živim.« Nasploh je bila njena mama zelo resna ženska, z veliko osredotočenostjo, ki ne želi in ne rabi čustvene drame.

Kakšna je bila vloga njenega očeta? Špela pravi, da je bil zelo mlačen moški, da se mu je najraje spravila izpred oči, ker mu je bila odveč. Primanjkovalo mu je ženine topline, ki bi mu pomagala postati bolj možat. Žena, Špelina mama, pa mu topline ni dajala, ker je bilo tako najlažje in se je pravzaprav bala zavrnitve. Začaran krog, torej.

OGLAS

Vrnimo se nazaj k Špeli. Špela pove, da je v otroštvu vse morala delati pod prisilo »moraš«. In če bi se uprla svoji materi in rekla: »Ne bom!«, bi jih »fasala«, zato je raje popustila. Njena mama je potrebovala nekoga, ki bi ji brezpogojno kimal in to vlogo je odigrala Špela in jo igra še danes v odraslem življenju z vsemi partnerji in ljudmi, ki hodijo po njej in ji govorijo, kaj »mora« delati. Če se slučajno upre, nanjo pritisne neznosen občutek krivde, zato raje popusti.

Moj komentar: V Soulworku imenujemo takšen vzorec »vezanost« (angleško »bond«). Večino vezanosti smo si pridobili v zgodnjem otroštvu in ko na njih pritisne prava oseba, jih sproži in občutimo nekaj domačega, nekaj znanega – in po navadi trpečega. Ampak je pač tako, da se v takšnem okolju zelo dobro znajdemo, saj smo v podobnih okoliščinah preživeli celo svoje otroštvo. Je sicer boleče, ampak je domače. Vezanost je pravzaprav občutek povezanosti z nekom ali nečim (v Špelinem primeru z njeno mamo). Ko smo bili majhni in nebogljeni, brez vezanosti sploh ne bi preživeli. To je bil način preživetja in odgovor na to, kako ljubiti težavne ljudi (mamo, očeta, skrbnike, brate, sestre…). Če Špela svoji mami ne bi pokazala svoje ljubezni in naklonjenosti skozi lastno popustljivost, bi bila v velikih težavah. Hkrati pa je bila lačna mamine ljubezni, vendar je v zameno dobivala občutek krivde, da se je sploh rodila. Torej gre za dvojno vezanost na mamo. Ker so naše vezanosti zelo svete in temeljne za preživetje (v obliki obrambnega mehanizma), postanejo večinoma celo tabu in so skrbno zakopane v naši podzavesti. Z metodo Soulwork preko dialoga naredimo »unbond« – se odvežemo od vzorcev, ki jih ne potrebujemo več in »rebond« – navežemo se na nekaj, kar nam koristi in nas podpira v vsakdanjem življenju.