Moška prepričanja, ki izhajajo iz srca – Pot bojevnika

IzBran odlomek iz knjige Peti dogovor

Od trenutka, ko se rodite, predajate svetu sporočilo

Kaj sporočate? Sporočilo ste vi, tisti otrok. Sporočilo je navzočnost angela, sla iz neskončnosti v človeškem telesu.

Neskončnost, ta absolutna moč, ustvari program natančno za vas, in vse, kar potrebujete, da bi bili, kar ste, je že v programu. Rodite se, odrastete, poročite in postarate se ter se na koncu vrnete v neskončnost.

OGLAS

Vsaka celica vašega telesa je vesolje samo po sebi. Inteligentna je, popolna in programirana, da je, kar pač je. Programirani ste, da bi bili, karkoli že ste, in programu je prav vseeno, kaj vaš um misli, da ste.

Program ni v razmišljajočem umu, ampak v telesu, v tistem, kar imenujemo DNK, in na začetku nagonsko sledite njegovi modrosti. Kot zelo majhen otrok veste, kaj vam je všeč in kaj ne, kdaj vam je všeč in kdaj ne. Sledite tistemu, kar vam je všeč, in se trudite ogibati onemu, kar vam ni. Sledite svojim instinktom in ti instinkti vas vodijo tako, da ste srečni, da uživate v življenju, da se igrate, ljubite, zadovoljujete svoje potrebe.

In kaj se zgodi potem?

Telo se začne razvijati in um začne zoreti. Začnete uporabljati simbole, da bi predali svoje sporočilo. Prav kot ptice razumejo ptice in mačke razumejo mačke, ljudje razumemo druge ljudi s pomočjo simbolov.

Če bi se rodili na otoku in sami živeli na njem, bi nemara potrebovali deset let, vendar bi nazadnje poimenovali vse, kar bi videli, in nato uporabljali ta jezik za predajanje sporočil, pa čeprav samo sebi. Čemu bi to počeli? No, povsem razumljivo in nikakor ne zato, ker smo ljudje tako inteligentni. To bi počeli zato, ker smo programirani, da oblikujemo jezik, da iznajdemo simbole zase.

Kakor veste, ljudje po svetu govorijo in pišejo v tisočih različnih jezikih. Iznašli so najraznovrstnejše simbole, ne le za sporazumevanje z drugimi ljudmi, ampak predvsem s seboj. Simboli so lahko zvoki, ki jih izgovarjamo, gibi, ki jih delamo, ali pisava in znaki, ki so grafične narave. Poznamo simbole za predmete, ideje, glasbo in matematiko, prvi korak pa je uvedba zvokov, kar pomeni, da se naučimo uporabljati simbole za govor.

Ljudje, ki so se rodili pred nami, že poznajo imena za vse, kar obstaja, in naučijo nas pomena zvokov. To imenujejo miza, ono imenujejo stol. Imajo tudi ime – za stvari, ki obstajajo samo v naši domišljiji, kot so morske deklice in samorogi. Vsaka beseda, ki se je naučimo, je simbol za nekaj stvarnega ali zamišljenega, in naučimo se na tisoče besed. Če opazujemo otroke od prvega do četrtega leta, lahko vidimo, kako se trudijo naučiti simbole. Gre za precejšen napor, ki ga navadno pozabimo, kajti naš um še ni zrel, a s ponavljanjem in z vajo se nazadnje naučimo govoriti.

Brž ko se naučimo govoriti, nas ljudje, ki skrbijo za nas, poučijo o vsem, kar znajo, kar pomeni, da nas programirajo z znanjem. Ljudje, s katerimi živimo, imajo precejšnje znanje, poznajo pa tudi vsa družbena, verska in moralna pravila naše kulture. Pritegnejo našo pozornost, predajajo podatke in nas učijo, da jim postanemo podobni. Po pravilih družbe, v kateri se rodimo, se naučimo, kako naj bomo moški ali ženska. Naučimo se »pravilnega« obnašanja v družbi, kar pomeni, da se naučimo, kako naj bomo »dobri« ljudje.

V resnici nas z metodo kazni in nagrade udomačijo enako kot psa, mačko ali katerokoli domačo žival. Govorijo nam, da smo priden fantek ali pridna punčka, kadar naredimo, kar pričakujejo od nas; poreden fantek ali poredna punčka, kadar ne naredimo, kar zahtevajo od nas. Včasih nas kaznujejo, ne da bi bili poredni, in včasih nas nagradijo, ne da bi bili pridni. Strah pred kaznijo in pred tem, da ne bi bili nagrajeni, nas prisili, da se začnemo prenarejati. Prizadevamo si, da bi bili dobri, kajti slabi ljudje niso nagrajeni, ampak kaznovani.

V procesu udomačevanja nam vsilijo družinska in družbena pravila ter vrednote. Nimamo možnosti, da bi izbirali svoja prepričanja; povedo nam, kaj naj verjamemo in česa ne. Ljudje, s katerimi živimo, nam predajajo svoja prepričanja: kaj je dobro in kaj je slabo, kaj je prav in kaj je narobe, kaj je lepo in kaj je grdo. Vsi ti podatki se tako kot v računalniku nalagajo v naši glavi. Nedolžni smo in verjamemo, kar nam govorijo starši in drugi odrasli; strinjamo se in podatki se spravijo v naš spomin. Vse, kar se naučimo, s privoljenjem sprejmemo v svoj um, kjer po dogovoru tudi ostane, toda najprej mora skozi pozornost.

Pozornost je zelo pomembna, saj je del uma, ki omogoča, da se osredotočimo na posamezno stvar ali misel iz širokega obsega možnosti. Zunanji podatek se po pozornosti prenese v notranjost in obratno.