MUCEK PIERETTO IN NJEGOV ČUDOVIT NOV DOM

Pieretto v novem domu

Zgodilo se je kot strela z jasnega. V začetku novembra je stara mama utrpela hudo možgansko kap. Za hip se mi je pordlo vse. V glavi mi je divjalo veliko misli in se porajalo nešteto vprašanj kaj sedaj, kam z njenim muckom, s katerim je sobivala zadjih nekaj let, saj sem vedela, da bo odšla v dom in se domov ne bo vrnila več. Bolečina ob tem, kar je doživljala stara mama je bila neizmerna, a ker sem tudi velika ljubiteljica živali, se mi je tudi zaradi mucka življenje obrnilo povsem na glavo. 

OGLAS

Iz danes na jutri res nisem vedela kam z njim. Žal ga pri sebi zaradi več objektivnih razlogo, največji pa je zelo prometna cesta, nisem mogla namestiti. Prva in zasilna rešitev je bila, da smo stanovanje zaklenili, odprta pa smo pustili balkonska vrata, preko katerih je mucek, ki je sicer bival v stanovanju, lahko šel ven, ko je to želel. Brezpogojno smo zaupali, da bo vse v redu in ključ od stanovanja dali sosedi, da bo lahko mucka hranila. Sprva se mi je zasilna rešitev zdela dobra, a vedela sem, da ne bo trajna.

Tekli so dnevi. Tedni. Mucek je bil sprva v šoku. Nenehno je mjavkal in jokal. Bila je bolečina, rešitve kaj narediti, da mu bo bolje pa od nikoder. Nekega dne se mi preprosto utrne, da mucek še vedno žaluje za svojo rešiteljico, saj ga je stara mama majčkenega in zavrženega našla v grmovju in ga odnesla domov in preprosto ni še pravi čas, da bi se mu odprla pot v nov dom. Najprej mora odžalovati in na nivoju svoje duše sprejeti, da ne bo nikoli več tako kot je bilo, potem pa se bo lahko zgodilo novo.

Soseda je mucka hranila, bival je v stanovanju, ven je lahko šel kadar je želel, a srečen ni bil. Večkrat sem ga zaznavala na daljavo in ob tem občutila izjemno stisko, njegovo bolečino, žalost. Kadar sem le utegnila sem se peljala na drugi konec Slovenije, ga božala in mu dajala upanje, da prej ali slej se bo odprlo nekaj dobrega in posijalo zanj bo novo sonce zanj. Ko bo pravi čas bom to preprosto vedela in začutila ter šla v akcijo, to mi je bilo povsem jasno in tako se je tudi zgodilo.

Ko sem pred kakšnima dvema tednoma spet bila pri njem in sem čutila njegovo stisko, so tudi mene premagale solze. Treba bo nekaj ukreniti, sem začutila. Takoj. Kar nisem in nisem se mogla odtrgati od njega, potem pa sem le zbrala moč in se poslovila. Tekel je za menoj in vse se je trgalo v meni, ko sem za seboj zaklenila vrata stanovanja in odšla. Poleg mojega notranjega občutka, da je napočil pravi čas, da se odpre nekaj novega, je tudi to, da je tekel za menoj zame bil jasen znak, da je pripravljen za nov dom. Pa tudi soseda je prav tisti dan rekla, da bi bilo morda dobro, da bi ga nekam namestili, ker je za njo vsakodnevno hranjenje neke vrste obveza, kar mi je bilo povsem jasno in sem to njeno breme tudi zaznavala. Ko sem tisti dan prišla do avtomobila, sem se preprosto obrnila nazaj, šla nazaj do stanovanja in še kakšni dve uri sedela s Pierettom v naročju in kovala načrte kaj vse bom storila, da mu bo bolje.

Naslednji dan me je poklicala gospa, ki je hranila mucka in predlagala, da bi ga oddala v zavetišče. Že ob sami misli na energije, ki so prisotne v zavetiščih me je spreletaval srh. Ne, sem rekla, v zavetišče ga ne dam, pa četudi se vsake dva ali tri dni vozim gor in dol po Sloveniji, ga hranim in mu nudim vsaj kanček topline, ki jo potrebuje. Vedela sem, da mucka v zavetišče ne bom oddala, a sem vseeno poklicala neko gospo, ki dela v enem izmed njih, da še na fizični ravni preverim svoj notranji občutek. Srčna, prijazna, a med pogovorom mi je bilo jasno, da se zanj v zavetišču vse skupaj ne bo dobro končalo.

Potrebna bo akcija, mi je bilo jasno, prišel je čas, da se zanj zares odpre možnost in pot v nov dom. Doma sem se vsedla in iz srca zaprosila, naj se zgodi tisto najboljše zanj. Občutila sem mir, oblila me je svetloba, pred očmi so se mi pojavile zlato-srebrne pikice in vedela sem, da je to znak, da se bo vse uredilo. Šla sem v akcijo in poslala številna sms in e-mail sporočila. Od prijateljice sem si sposodila košarico za transport.

V naslednjih dneh se je vse odvilo s svetlobno hitrostjo. Klicalo me je kar nekaj ljudi, ki so bili pripravljeni udomiti mucka – iz srca hvala prav vsem – a čakala sem, da začutim pravi trenutek. Ko me je poklicala prijateljica Jasmina, da bi mucka vzela ena njena prijateljica, sem začutila, da je to to in da je ona tista prava, kateri bom dala mucka četudi se nisva še nikoli srečali.

Organizirala sem vse potrebno in čez nekaj dni se je Pieretto odpeljal v nov dom. Med potjo mu seveda ni bilo jasno kaj se dogaja. Skozi mrežo košarice sem ga božala in ga bodirla, da bo kmalu zelo srečen, čeprav sem bila tudi sama malce pod stresom. Kljub stresu sem globoko zaupala. Bila sem neizmerno vesela, da se je Pierettu po dveh mesecih in pol žalosti in bolečine odpiralo novo življenje. Vse dni sem ob sebi čutila energijsko prisotnost Najvišjih in vedela sem, da pomoč od Zgoraj neustavljivo priteka.

Pieretto je karakterno izjemno priden in neproblematičen mucek a ker že dolgo ni več mladič in je imel ustaljene in ukoreninjene navade, nihče v resnici ni vedel kako bo odreagiral na to spremembo, a dogajalo se je in dogaja se – čudežno.

Presenetil je prav vse in v vsem. V trenutku je sprejel nov dom, se prvi hip namestil na posteljo in kraljeval sredi nje ter se počutil kot da je tam že od nekdaj doma. Tudi jedel je takoj in se že naslednji dan brez težav privadil na mačji wc, čeprav ga prej nikoli ni uporabljal. Spi notri, ven pa hodi na povodcu in vsak dan bolj radovedno raziskuje svojo okolico.

Nova skrbnica mi vsak dan napiše kakšno sporočilo o tem kako se Peiretto počuti, kako napreduje in kaj vse lepega se mu dogaja in pravi: ‘Ne vem kaj je bilo tistega dne, ko mi je Jasmina poslala njegovo slikico iz facebooka, da išče dom. Ko sem ga videla mi je nekaj reklo, da pa mogoče bi ga pa res imeli in mu pomagali. In res vidim, da je prav, da sem poslušala svoj notranji glas. Zdaj, ko vem, v kakšni stiski je bil, ko je bil sam in kako si se ti sekirala vem, da se je ta moj notranji občutek in potreba, da mu pomagam, preprosto morala zgoditi. Je res cuker in z veseljem mu pomagamo.’

Srčna zahvala Karmen ker je Pierettu omogočila prečudovit nov dom in hvala Najvišji Veličini Celotnega Stvarstva za izjemno pomoč in podporo.

Presrečna sem, da nama je s Pierettom uspelo! <3